Kako se zaščititi, ko posodite denar?

V predmetnem članku bo na kratek in poljuden način predstavljena materija posojilnih pogodb, predvsem z namenom opozoriti oz. informirati, na kaj je potrebno pri sklepanju le-teh biti pozoren, ter kakšne so eventualne možnosti za izboljšanje pravnega položaja posojilodajalca.

V današnjem svetu so posojilne pogodbe zelo pogoste, bodisi na ravni večjih finančnih oz. bančnih institucij, bodisi na ravni prijateljev, družine ali znancev.

Določbe v tej zvezi ureja Obligacijski zakonik (v nadaljevanju: OZ), ki v 569. členu pojmuje posojilno pogodbo na način, da se posojilodajalec v slednji zavezuje, da bo posojilojemalcu izročil določen znesek denarja ali določeno količino drugih nadomestnih stvari, posojilojemalec pa se zavezuje, da mu bo po določenem času vrnil enak znesek denarja, oziroma enako količino stvari iste vrste in kakovosti. Posojilna pogodba tako nastane že s t.i. konsenzom (soglasjem) volj pogodbenih strank, zakon za njeno veljavnost pisne oblike ne zahteva, zato so veljavni tudi ustni dogovori. Vendar je že na tej točki izpostaviti, da je z vidika dokazljivosti[1] priporočljivo posojilno pogodbo skleniti v pisni obliki oz. v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa (kar mnogi pogosto zamenjujo z notarsko overitvijo, kjer se le overja podpis).

Žal pa se zaradi takšnih in drugačnih finančnih okoliščin na strani posojilojemalcev zgodi, da se posojilo ob zapadlosti[2] ne vrne.

KAKO POSTOPATI V PRIMERU, KO SE POSOJILO OB ZAPADLOSTI NE VRNE?

Ena izmed poti je zagotovo sodno varstvo, ki pa, kljub morebitnemu uspehu v pravdi, vedno ne pripelje do želenega cilja, ki ga posojilodajalec zasleduje.

Pomeni da t.i. sodni uspeh nujno ne pripelje do »ekonomskega« uspeha – poplačila zapadle terjatve. Temu je tako iz razloga, ker se v takšnih primerih posojilojemalci ničkolikokrat znajdejo v finančnih težavah, postanejo plačilno nesposobni, nimajo premoženja ali je le-to že obremenjeno s pravicami drugih upnikov, ipd.

Nadalje, s pisno obliko posojilne pogodbe oz. sklenitvijo v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, se sicer olajša pot izterjave in eventualne pridobitve zastavnih pravic v izvršilnem postopku, vendar je tudi v tem primeru izterjava podvržena določenim negotovostim. Na primer, posojilojemalec nima premoženja, na katerega bi posegli oz. je že obremenjeno s pravicami drugih upnikov. V takšnem primeru sama oblika neposredno izvršljivega notarskega zapisa ne »jamči« izterjave dolga oz. poplačila terjatve.

Iz nadaljevanja članka bo razvidno, da je v takšnih primerih pravni položaj posojilodajalca (oz. nadalje upnika) odvisen predvsem od njegovega postopanja v času dajanja posojila.

KAKO SE TOREJ DODATNO ZAŠČITITI?

Ob sklepanju posojilnih pogodb je nedvomno priporočljivo s posojilojemalcem dogovoriti ustrezno zavarovanje (npr. ustanovitev zastavne pravice, kvalitetna poroštva tretjih oseb ipd.), na osnovi katerega se bo lahko v primeru morebitnega neplačila posojilodajalec oz. upnik poplačal iz zastavljenega premoženja, bodisi posojilojemalca oz. tretje osebe kot zastavitelja.

Vezano na poroštvo gre za potrebe namena tega članka zgolj na kratko navesti, da ga v osnovi ureja OZ, pri čemer iz 1012. člena izhaja, da se s poroštveno pogodbo porok nasproti upniku zavezuje, da bo izpolnil veljavno in zapadlo obveznost dolžnika, če ta tega ne bi storil.

Zastavno pravico ureja Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju: SPZ). Za prikaz in razumevanje, iz 128. člena Stvarnopravnega zakonika izhaja, da je zastavna pravica pravica zastavnega upnika, da se zaradi neplačila zavarovane terjatve ob njeni zapadlosti poplača skupaj z obrestmi in stroški iz vrednosti zastavljenega predmeta pred vsemi drugimi upniki zastavitelja.

Ob tem poznamo več vrst zastavnih pravic, in sicer zastavno pravico na nepremičninah (hipoteka), zastavno pravico na premičninah (ročna zastava), neposestno zastavno pravico, zastavno pravico na pravicah – terjatvah, vrednostnem papirju, drugih premoženjskih pravicah, fiduciarni prenos lastninske pravice v zavarovanje. Ker gre za pravne termine, bomo v nadaljevanju skušali slednje prikazati na preprostih »življenjskih« primerih«.

V tej zvezi bi bilo materijo možno dodatno elaborirati, vendar za doseganje namena tega članka to ni bistveno.

Glede hipoteke;

Hipoteka je zastavna pravica na nepremičnini, ki lahko nastane na več načinov (z ustrezno pogodbo, na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa in na podlagi sodne odločbe). V kolikor nastane s pravnim poslom (kar bi lahko bila npr. ena izmed opcij ob sklepanju posojilne pogodbe), iz 141. člena SPZ izhaja, da se za pridobitev hipoteke na podlagi pravnega posla zahteva vpis v zemljiško knjigo. Vpis v zemljiško knjigo[3] se opravi na podlagi listine, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo. Listina iz prejšnjega odstavka mora vsebovati označbo hipotekarnega upnika in dolžnika zavarovane terjatve ter zastavitelja, če ta hkrati ni dolžnik zavarovane terjatve, pravni temelj, zemljiškoknjižno označbo nepremičnine, na kateri se ustanavlja hipoteka in višino ter zapadlost zavarovane terjatve.

Primer: posodite denar, posojilojemalec vam ob sklenitvi posojila na njegovi (ali zastaviteljevi – ni nujno, da gre za isti osebi) ustanovi hipoteko. Ob tem je zelo pomembno v zemljiški knjigi preveriti, ali ni morebiti že kakšna hipoteka pred vašo ustanovljena in če je, v kakšni vrednosti. V pravu velja načelo »prejšnji po času, močnejši po pravici«, kar poenostavljeno pomeni, da v kolikor je nekdo pridobil hipoteko časovno pred vašo hipoteko na isti nepremičnini, se bo v primeru zapadlosti poplačevala hipoteka v t.i. »prvem vrstnem« redu-ki je bila pridobljena prej.

V tej zvezi je od posojilojemalca priporočljivo pridobiti ustrezna pismena zagotovila (npr. da ni drugih obremenitev premoženja ipd.).

Glede ročne zastave;

Iz 155. člena SPZ izhaja, da zastavna pravica na premičnini nastane na podlagi veljavne zastavne pogodbe, ko zastavitelj zastavnemu upniku izroči zastavljeno premičnino v neposredno posest. Zastavna pravica nastane tudi, če se zastavljena premičnina izroči v neposredno posest tretjemu tako, da njeno izročitev lahko zahteva samo zastavni upnik.

Primer: posodite denar, posojilojemalec vam ob sklenitvi posojila in zastavne pogodbe v zavarovanje dolga izroči (npr.) dragoceno uro.

Neposestna zastavna pravica;

Iz 170. člena SPZ izhaja, da je neposestna zastavna pravica zastavna pravica na premičnini, pri kateri zastavljena premičnina ni izročena v neposredno posest zastavnemu upniku, niti ni izročena v neposredno posest tretji osebi za zastavnega upnika, ampak zastavljena premičnina ostane v neposredni posesti zastavitelja ali tretje osebe zanj. Neposestna zastavna pravica nastane s sporazumom v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa.

Primer: posodite denar, posojilojemalec vam v zavarovanje vračila dolga ustanovi neposestno zastavno pravico na njegovem avtomobilu, ki se vpiše v ustrezni register (pomeni, da ima avtomobil v posesti še vedno posojilojemalec).

Zastavna pravica na terjatvi;

Iz 178. člena SPZ izhaja, da se za zavarovanje terjatve lahko ustanovi zastavna pravica na drugi terjatvi, katere predmet je dajatev (zastavljena terjatev). Iz 179. člena SPZ izhaja, da zastavna pravica na terjatvi nastane v trenutku, ko dolžnik zastavljene terjatve od zastavitelja prejme obvestilo, da je terjatev zastavljena. Zastavitelj mora izročiti zastavnemu upniku morebitno listino in druga dokazila o zastavljeni terjatvi.

Primer: oseba A posodi osebi B 1.000,00 EUR (sta v posojilnem razmerju). Osebi B je oseba C dolžna znesek 2.000,00 EUR, torej ima oseba B do osebe C terjatev. Vi kot oseba A torej posodite denar osebi B, ki vam v zavarovanje vašega posojila lahko ustanovi zastavno pravico na terjatvi, ki jo ima ta do osebe C.

Prenos lastninske pravice v zavarovanje:

Iz 201. člena SPZ izhaja, da je prenos lastninske pravice v zavarovanje (fiduciarni prenos) oblika zavarovanja terjatve, pri kateri ostane premičnina v neposredni posesti prenosnika ali tretje osebe za njega. Šteje se, da je pridobitelj (fiduciar) pridobil lastninsko pravico pod razveznim pogojem plačila zavarovane terjatve. Če je dogovorjeno drugače, je sporazum iz 202. člena SPZ veljaven, tudi če ne vsebuje višine in zapadlosti zavarovane terjatve. Nadalje iz 202. člena SPZ izhaja, da mora sporazum strank o prenosu lastninske pravice v zavarovanje, biti sklenjen v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Sporazum iz prejšnjega odstavka mora vsebovati označbo fiduciarja in prenosnika ter dolžnika zavarovane terjatve, če ta ni prenosnik, pravni temelj, opis premičnine in višino ter zapadlost zavarovane terjatve.

Primer: oseba A posodi osebi B 1.000,00 EUR. Oseba B je lastnica dragocene ure. Poenostavljeno povedano, se s tem sporazumom stranki posojila dogovorita, da dokler oseba B ne poravna dolga osebi A, je slednja lastnica dragocene ure od osebe B.

SKLEPNO

Prerez izpostavljenega pokaže, da je z vidika »utrditve« pravnega položaja posojilodajalca priporočljivo postopati na način, da že v stadiju ob sklepanju posojilnih pogodb iz previdnosti razmišljate »nekaj korakov naprej«, v smislu, kakšen bo položaj posojilodajalca, če posojilojemalec ne vrne posojila oz. na kak način bo najhitreje in najbolj učinkovito prišel do vračila posojenega denarja.

K temu torej pripomore sklenitev posojilne pogodbe v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, kakor v soglasju s posojilojemalcem, ustanovitev ustreznih (kakovostnih) zavarovanj, iz katerih se bo posojilodajalec v primeru neplačila dolga lahko poplačal.

Na tej točki gre izpostaviti, da se je pred oz. ob sklepanju posojilnih pogodb oz. kakršnihkoli pravnih razmerij priporočljivo pravočasno obrniti na ustrezne pravne strokovnjake.

Miha Senica, univ.dipl.prav.

z opravljenim PDI

[1] Prim. z. VSC sodba Cp 57/2015.

[2] Iz 574. člena OZ izhaja, da mora posojilojemalec v dogovorjenem roku vrniti enako količino stvari iste vrste kakovosti. Če pogodbenika nista določila roka za vrnitev posojila in ga tudi ni mogoče določiti iz okoliščin, mora posojilojemalec vrniti posojilo po izteku primernega roka, ki ne more biti krajši od dveh mesecev, šteto od posojilodajalčeve zahteve, naj mu posojilo vrne.

[3] Zemljiška knjiga je javna knjiga, namenjena vpisu in javni objavi podatkov o pravicah na nepremičninah in pravnih dejstvih v zvezi z nepremičninami. Javnost informatizirane glavne knjige je zagotovljena tudi preko spletnega ZK portala. Dostopno na: http://www.sodisce.si/javne_knjige/zemljiska_knjiga/ (30. 4. 2019)