Odgovornost odvetnika za slabo opravljeno delo

Print Friendly, PDF & Email

Ko se posamezniki znajdejo v pravnih težavah, se ti praviloma obrnejo na strokovnjake. Med njimi so na prvem mestu odvetniki. Ti so namreč po 2. členu Zakona o odvetništvu kot strokovnjaki na pravnem področju zadolženi za pravno svetovanje, zastopanje in zagovarjanje strank pred sodišči in drugimi državnimi organi, sestavljanje listin in zastopanje strank v njihovih pravnih razmerjih.

S tem, ko se oseba posluži storitev odvetnika (mu na primer zaupa rešitev določenega spora), odvetnik seveda ni zavezan zadeve rešiti na za stranko zadovoljiv način. Kljub temu pa lahko stranka od odvetnika skladno z določbo 11. člena Zakona o odvetništvu utemeljeno pričakuje, da bo ta pri njenem zastopanju ravnal vestno, pošteno, skrbno ter po načelih odvetniške poklicne etike.

Ker v praksi prihaja do kršitev, se lahko strankam postavi vprašanje, kaj lahko v takšnih primerih sploh storijo. Kakšne so torej možnosti stranke, če njihovi odvetniki pri opravljanju dela kršijo svoje zakonsko določene obveznosti, njim pa na tej podlagi nastane škoda?

Odškodninska odgovornost

V 131. členu Obligacijskega zakonika je določeno, da mora vsak, ki drugemu povzroči škodo, to škodo tudi povrniti, razen če dokaže, da je ta nastala brez njegove krivde. Odvetniki pri tem niso nobena izjema.

Pri zastopanju strank, še posebej pred sodišči, je treba paziti na številne stvari. Zaradi neupoštevanja rokov ali drugih pravnih institutov, lahko namreč zelo hitro pride do tega, da stranki nastane škoda. Posledično so odvetniki kot pravni strokovnjaki pri zastopanju strank zavezani ravnati še posebej skrbno (s t.i. skrbnostjo dobrega strokovnjaka).

Če pa zaradi njihovega neskrbnega ravnanja oziroma strokovne napake nastane stranki škoda, je ta upravičena do njene povrnitve. Seveda pa mora ravnanje odvetnika ustrezati pojmu civilnega delikta, kar pomeni, da mora imeti škoda izvor v nekem nedopustnem ravnanju (ali opustitvi), med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem mora biti podana vzročna zveza, prav tako pa mora obstajati tudi odgovornost odvetnika za nedopustno ravnanje.

Ker so odvetniki zavarovani pred odgovornostjo za škodo, ki bi utegnila nastati stranki v zvezi z opravljanjem njihovega poklica, morajo stranke zahtevke za povračilo škode nasloviti na zavarovalnico, pri kateri je odvetnik zavarovan. 9. člen Zakona o odvetništvu namreč določa, da mora biti z zavarovanjem krita škoda zaradi hude malomarnosti, napake ali opustitve poklicne dolžnosti odvetnika in pri njem zaposlenih. Odvetnike zavaruje Odvetniška zbornica Slovenije, zato je mogoče podatke o zavarovalnici pridobiti na njeni spletni strani.

V primeru, da zavarovalnica stranki odškodninski zahtevek zavrne, kakor tudi, kadar se stranka z njim ne strinja, pa je mogoče odškodnino uveljavljati tudi sodno, in sicer po splošnih pravilih, ki veljajo za odškodninske zahtevke, se pravi s tožbo. Pri tem velja opozoriti, da zahtevki za povrnitev odškodnine od odvetnika zastarajo v splošnem roku petih let od kar je stranka izvedela za napako odvetnika.[1]

Disciplinska odgovornost

Kot drugo, je odvetnik za svoja ravnanja in opustitve v okviru zastopanja lahko tudi disciplinsko odgovoren.

Na temeljnem nivoju je disciplinska odgovornost odvetnika urejena v 59. členu Zakona o odvetništvu, v katerem je določeno, da mora odvetnik vestno opravljati odvetniški poklic in je odgovoren za kršitve dolžnosti pri njegovem opravljanju. Podrobneje pa jo, vključno s posameznimi dejanji, ki pomenijo odvetnikovo kršitev dolžnosti pri opravljanju odvetniškega poklica, postopkom, po katerem se odvetnikova disciplinska odgovornost presoja ter sankcijami, ki ga lahko doletijo ureja statut OZS.

Tako 77. člen statuta OZS določa, da se dejanja, ki pomenijo odvetnikovo kršitev dolžnosti pri opravljanju odvetniškega poklica, delijo na lažje in hujše kršitve. V 77.a členu so navedene lažje (na primer nevestno zastopanje stranke), v 77.b člen pa hujše.

Če torej posameznik meni, da odvetnikovo ravnanje oziroma opustitev izpolnjuje vse znake posamezne disciplinske kršitve, kot jo določajo navedeni predpisi, se lahko obrne na Odvetniško zbornico, pri kateri so z namenom obravnave pritožb zoper delo odvetnikov skladno z Zakonom o odvetništvu in Statutom OZS organizirani disciplinski organi zbornice. Obrazloženo in podpisano prijavo s priloženimi dokazi (listinami, izjavami prič…) mora posredovati na naslov: Odvetniška zbornica Slovenije, Slovenska cesta 58, Ljubljana.

V primeru, da je disciplinska odgovornost odvetnika ugotovljena, bo tudi sankcija temu primerna. Tako je lahko skladno z 79. členom statuta odvetniku izrečen zgolj opomin, denarna kazen, za najhujše kršitve pa je predviden začasni ali celo trajni odvzem pravice opravljati odvetniškega poklica. O pravnomočni odločitvi disciplinskih organov OZS obvesti prijavitelja.

Kazenska odgovornost

Opozoriti je potrebno tudi na morebitno kazensko odgovornost odvetnika.

Ne glede na njegovo odškodninsko in disciplinsko odgovornost je namreč lahko odvetnik tudi kazensko odgovoren, če njegovo ravnanje ali opustitev ustreza kateremu izmed dejanj, ki so urejena in opredeljena v Kazenskem zakoniku.

Posebej velja na tej točki izpostaviti 142. in 215. člen Kazenskega zakonika, saj se v slednjih zakon specifično nanaša na odvetnike. Tako se lahko po prvem odvetnik, ki neupravičeno izda skrivnost, za katero je izvedel pri opravljanju svojega poklica, kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta. Po drugem pa se na enak način kaznuje odvetnik, ki zastopa premoženjske koristi kakšne osebe ali oskrbuje njeno premoženje, pa zavestno ne izpolni svoje obveznosti delati v njeno korist ali dela v njeno škodo (izneverjenje). Če pri tem odvetnik zlorabi pooblastilo za pridobitev premoženjske koristi sebi ali komu drugemu, pa se kaznuje z zaporom do petih let.

Pregon za kaznivo dejanje neupravičene izdaje poklicne skrivnosti se lahko začne zgolj na zasebno tožbo. Po drugi strani je mogoče kaznivo dejanje izneverjenja naznaniti državnemu tožilcu (pa tudi policiji ali sodišču, ki morata ovadbo posredovati pristojnemu državnemu tožilcu). V primeru, da se državni tožilec ne odloči za kazenski pregon, je mogoče kazensko odgovornost odvetnika tudi v tem primeru uveljavljati z zasebno tožbo.

Sklepno

Za zaključek je najprej potrebno poudariti, da je vsako izmed navedenih vrst odgovornosti odvetnika potrebno dokazati, zato se je zgoraj navedenih postopkov mogoče uspešno poslužiti zgolj v primeru, če stranka razpolaga z zadostnimi dokazi. Prav tako je priporočljivo, da se stranka predhodno obrne na pravnega strokovnjaka.

Kot drugo, pa je kljub pooblastitvi odvetnika končni uspeh zadeve navsezadnje odvisen tudi od same stranke. Za stranke, ki za svoje zastopanje pooblastijo odvetnika je nujno, da z njim korektno sodelujejo in upoštevajo njegove nasvete. Zgolj tako je mogoče določen pravni problem rešiti na za stranko zadovoljiv način in obenem kar se da zmanjšati možnost kršitev.

Končno pa obstaja tudi možnost, da stranka, ki z delom svojega odvetnika ni zadovoljna oziroma sodelovanja z njim ne želi nadaljevati, na podlagi 12. odstavka Zakona o odvetništvu pooblastilo kadarkoli prekliče.

Jakob Stanič Gruden, dipl. prav. (UN)

[1] VSL sklep II Cp 2922/2015 z dne 06.01.2016