Premoženjska razmerja zakoncev

Z dnem 15. 4. 2019 je pričel veljati Družinski zakonik, ki je nadomestil prej veljavni Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.

Z uveljavitvijo novega zakona pa je prišlo tudi do določenih novosti, ki jih slovenski pravni red pred tem ni poznal. Ena izmed takšnih novosti so pogodbe o ureditvi premoženjskopravnih razmerij. Takšne pogodbe so že uveljavljene marsikje v tujini in poznane tudi pod imenom (pred)poročne pogodbe.

S pogodbo o ureditvi premoženjskopravnih razmerij se zakonca[1] dogovorita o vsebini premoženjskega režima, če želita, da le-ta odstopa od zakonitega. Takšno pogodbo lahko skleneta že pred samo sklenitvijo zakonske zveze, pri čemer bo v tem primeru pogodba pridobila učinke šele s sklenitvijo zakonske zveze (če ni pogodbeno določen kak kasnejši datum). Četudi pa zakonca pred sklenitvijo zakonske zveze nista sklenila pogodbe o ureditvi premoženjskopravnih razmerij, pa to lahko storita tudi kadarkoli kasneje v času njenega trajanja. V tem primeru bo pogodba pričela veljati z dnem sklenitve (ali na dan, ki bo pogodbeno določen).

Vsebina pogodbe o ureditvi premoženjskopravnih razmerij je lahko različna, pri čemer pa bodo najpogostejša vprašanja obsegala:

  • urejanje premoženjskih razmerij v času trajanja zakonske zveze (npr. da sme eden od zakoncev sam upravljati z določenim skupnim premoženjem);
  • način delitve premoženja za primer razveze (npr. kdo izmed zakoncev je upravičen do katerega premoženja in v kakšnem deležu);
  • obveznost preživljanja zakonca v času trajanja zakonske zveze;
  • ureditev vprašanja preživnine zakonca za primer razveze.

Pred sklenitvijo pogodbe bosta zakonca morala drug drugega seznaniti s svojim premoženjskim stanjem, sicer bo slednja izpodbojna. Pogodbo bosta nato morala sestaviti v obliki notarskega zapisa, kar je tudi sicer splošni pogoj za vse pogodbe, sklenjene med zakonci (z izjemo običajnih manjših daril).

Ne nazadnje pa bosta po sklenitvi morala zakonca svojo pogodbo tudi vpisati v register pogodb o ureditvi premoženjskopravnih razmerij. Ta register vodi Notarska zbornica Slovenije, podatki v njem pa se hranijo trajno. Vsebina same pogodbe o ureditvi premoženjskopravnih razmerij ni javno dostopna, je pa javno dostopen podatek o tem, ali takšna pogodba med zakoncema obstaja. Če pogodba ni vpisana v register, je pa sicer veljavno sklenjena, bo imela učinke za oba zakonca, v razmerju do tretjih oseb (npr. kupca dela skupnega premoženja) pa se bo domnevalo, da pogodba ni sklenjena.

Sklenitev pogodbe o ureditvi premoženjskopravnih razmerij pa seveda ni obvezna, je pa smiselna v primeru, da imata zakonca že v času pred sklenitvijo zakonske zveze ali pa med njenim trajanjem izrecne želje, ki odstopajo od siceršnje zakonske ureditve. Če pogodbe zakonca ne bosta sklenila (ali pa bo le-ta iz kateregakoli razloga neveljavna ali tako nejasna, da ni mogoče razbrati njenega namena), se bo namreč za njuna premoženjskopravna razmerja uporabil zakoniti režim.

Zakoniti režim ločuje premoženje zakoncev na posebno in skupno premoženje.

Posebno premoženje je vse, kar je vsak izmed zakoncev imel še pred nastankom zakonske zveze ali pa je v času trajanja pridobil neodplačno. Prav tako posebno premoženje predstavljajo stvari manjše vrednosti, ki so namenjene izključni osebni rabi. S posebnim premoženjem razpolaga vsak zakonec samostojno, le-to pa tudi ni predmet razdelitve ob morebitni razvezi zakonske zveze.

Skupno premoženje pa je vse tisto, kar je bilo pridobljeno z delom ali odplačno v času trajanja skupnosti zakoncev. S tem premoženjem zakonca upravljata skupno in imata na njem skupno lastnino, kar pomeni, da deleži niso določeni in posledično ni mogoče z njimi samostojno razpolagati, razen če o tem obstaja poseben dogovor. Ob prenehanju zakonske zveze (v nekaterih primerih pa lahko tudi že v času trajanja zakonske zveze) se skupno premoženje razdeli, pri čemer se predhodno ugotovijo tudi morebitni dolgovi in terjatve zakoncev glede skupnega premoženja.

O samem deležu na skupnem premoženju se lahko zakonca dogovorita sama, lahko pa ga določi sodišče, če dogovora ni mogoče doseči. Pri določitvi se izhaja iz domneve, da sta deleža zakoncev enaka, pri čemer pa vsak izmed njiju lahko dokaže, da je sam prispeval več. Sodišče bo pri določitvi deležev upoštevalo več okoliščin, med drugim dohodke zakoncev, pomoč drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje gospodinjskih del itd. Ko sta deleža ugotovljena, se premoženje razdeli na način, ki ga dogovorita (bivša) zakonca. Če dogovora ni mogoče doseči, se premoženje razdeli po splošnih pravilih delitve solastnine.

Zakonca se torej lahko o svojem premoženjskopravnem režimu prosto dogovorita, če pa tega ne storita, bo obveljal zakoniti režim, ki premoženje deli na skupno in posebno.

Ana Hederih, univ. dipl. prav. z opravljenim PDI

[1] V prispevku avtorica zaradi preglednosti uporablja izraz »zakonca«, pri čemer pa vse navedeno smiselno enako velja tudi za zunajzakonska partnerja in za partnerja v partnerski zvezi.