Vpliv sklenitve pogodbe o preužitku na zapuščino

Ko človek doseže določeno starost, se kot po pravilu sooča z vprašanjem, kako poskrbeti zase in svoje bližnje, ko mu bodo opešale moči in ko se mu bodo dohodki v posledici nevzdržnih pokojninskih sistemov bistveno zmanjšali. Tovrstne skrbi utegnejo biti sila travmatične, zaradi česar je potrebno pred sklenitvijo kakršnega koli pravnega posla, s katerim si bomo zagotovili oskrbo, docela pretresti interese potencialnih pogodbenih strank.

Dednopravne pogodbe, s katerimi se pogodbena stranka zaveže razpolagati s premoženjem, ki ga bo imela ob svoji smrti, so upoštevaje 103. in 105. člen Zakona o dedovanju[1] (v nadaljevanju: »ZD«) neveljavne, saj tako dedna pogodba, kakor tudi pogodba o vsebini oporoke omejujeta zapustnikovo svobodo odločanja o usodi svojega premoženja, ki mora veljati vse do smrti.[2] Kljub temu pa Obligacijski zakonik[3] (v nadaljevanju: »OZ«) ureja izročilno pogodbo, ki vsebuje nekatere dednopravne elemente in zasleduje cilj vnaprejšnje ureditve razmerij z dediči. Vsaj posreden vpliv na »dednopravne učinke« pa imata tudi pogodba o dosmrtnem preživljanju in pogodba o preužitki, kateri bomo v nadaljevanju prispevka posvetili pretežno pozornost.

Prvi odstavek 564. člena OZ določa, da se s pogodbo o preužitku ena stranka (preužitkar) zavezuje, da bo na drugo stranko (prevzemnika) prenesla lastninsko pravico na določenih svojih nepremičninah, prevzemnik pa se zavezuje, da bo preužitkarju ali komu drugemu do njegove smrti nudil določene dajatve in storitve. Skupaj z nepremičninami so predmet pogodbe tudi premičnine, ki so namenjene za rabo in uživanje nepremičnin, če stranki ne določita drugače (drugi odstavek 564. člena OZ). Pogodbeni interes strank pogodbe o preužitku je v zagotovitvi dosmrtne eksistence ene stranke v zameno za njeno premoženje, ki ga pridobi druga stranka, pri čemer prehod preužitkarjevega premoženja na prevzemnika ni odložen do trenutka preužitkarjeve smrti – kot pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju –, temveč preide lastninska pravica na prevzemnika že za časa preužitkarjevega življenja. Zakon za veljavno sklenitev pogodbe o preužitku določa, da mora biti sestavljena v obliki notarskega zapisa, zaradi česar morata pri sestavi sodelovati dve zapisni priči. Upoštevanje predpisane obličnosti sklenitve pogodbe o preužitku je bistvenega pomena, saj je pogodba, ki ni sklenjena v predpisani obliki nična, kar določa prvi odstavek 55. člena OZ, 4. točka 47. člena Zakona o notariatu[4] (v nadaljevanju: ZN) in 48. člen ZN.

Narava pogodbe o preužitku je odplačna in se kaže v preužitkarjevem interesu po zagotovitvi lastnega preživljanja vse do njegove smrti, v zameno za prenos lastninske pravice na svojih nepremičninah oz. premičninah na prevzemnika. Vrednost preužitkarjeve izpolnitve je v pogodbi o preužitku natančno določena in je enaka vrednosti njegovega premoženja, ki se prenese na prevzemnika, čas trajanja obveznosti prevzemnika v zvezi z nudenjem določenih dajatve in storitve pa ni določen, ker trajanja pogodbene obveznosti prevzemnika ni mogoče vnaprej oceniti, saj je negotovo, kdaj bo preužitkar umrl.[5] V trenutku preužitkarjeve smrti nastopijo dednopravni učinki, zaradi česar je za celostno obravnavo pogodbe o preužitku treba vsaj delno pozornost nameniti tudi dedovanju.

Da pride do dedovanja je potrebno, (i) da zapustnik umre, (ii) da obstaja dedič, (iii) da ima dedič dedni naslov, in (iv) da je dedič dedno sposoben oziroma, da ni dedno nevreden. Do dedovanja pa seveda lahko pride samo tedaj, če obstaja predmet dedovanja – zapuščina[6], ki po zakonu preide na pokojnikove dediče v trenutku njegove smrti (132. člen ZD). Upoštevaje drugi odstavek 28. člena ZD v zapuščino spada vse premoženje, ki ga je imel zapustnik ob svoji smrti, kakor tudi premoženje, s katerim je razpolagal z oporoko. A prav zaradi sklenitve pogodbe o preužitku se največkrat zgodi, da preužitkar (zapustnik) s pogodbo na prevzemnika v zameno za nudenje določenih dajatev in storitev prenese vse svoje premoženje, zaradi česar ima ob smrti le manjši del premoženja, ki ga je ustvaril v času svojega življenja. V praksi se nemalokrat dogaja, da se preužitkarjevi dediči ob njegovi smrti zaradi domnevne (navidezne) nesorazmernosti nasprotnih izpolnitev prevzemnika počutijo ogoljufane, prikrajšane, kar lahko privede do več pravdnih postopkov v zvezi s prikrajšanjem nujnega deleža ali uveljavljanja ničnosti pogodbe o preužitku.

Pri presoji vrednosti nasprotnih dajatev pogodbe o preužitku je potrebno izhajati iz dejstva, da prevzemnik nase prevzame skrb za preživljanje preužitkarja, torej skrb za ohranitev njegovega življenja, kar je najvišja človeška vrednota, zaradi česar je subjektivna vrednost preživljanja za preužitkarja lahko celo večja kot matematični izračun vsote vrednosti posameznikovih dajatev in storitev v časovnem obdobju od začetka preživljanja pa vse do izteka (ne)pričakovane življenjske dobe preužitkarja.[7] Ravno zaradi odplačnosti in tvegane narave, je po stališču enotne sodne prakse pri pogodbi o preužitku že po naravi stvari nemogoče opraviti obračun vrednosti opravljenih prevzemnikovih storitev. Tudi če je kmalu po sklenitvi pogodbe preužitkar umrl, in je zato vrednost dejansko opravljenih prevzemnikovih storitev in dajatev v izrazitem nesorazmerju z vrednostjo pridobljenega premoženja, pogodbe samo zaradi tega ni mogoče opredeliti kot darilne pogodbe.[8] Narava prevzemnikovih obveznosti po pogodbi o preužitku (nega, oskrba, osebna skrb), so neločljivo povezane z medsebojno čustveno povezanostjo strank, ki izhaja iz njune intimne veze, zaupnosti in osebnosti. Prav ta lastnost pogodbe o preužitku, ki je ni moč izraziti v denarju, onemogoča čisti ekonomski obračun vrednosti nasprotnih izpolnitev (pogodbenih zavez). Kljub temu, da gre za dvostransko odplačno pogodbo, lahko pride do kršitve načela enakovrednih dajatev le v izjemnih primerih. Na primer tedaj, ko se stranki že ob sklepanju pogodbe zavedata, da bo razlika med vrednostima nasprotnih dajatev tako nesorazmerna, da v pogodbi očitno prevlada darilni namen. V takšnem primeru bi dejansko šlo za pomanjkanje oz. popolno odsotnost prvine aletornosti, saj bi pogodbeni stranki vedeli, da je skorajšnja preužitkarjeva smrt neizbežna (preužitkarju na smrtni postelji so šteti dnevi), aleatornost pa je bistveni element pogodbe o preužitku.

Četudi bi dediči preužitkarja v pravdi zatrjevali, da jih je preužitkar s sklenitvijo pogodbe o preužitku hotel prikrajšati za njihov nujni delež, tak nagib za sklenitev pogodbe po stališču Vrhovnega sodišča RS, ne bi bil nedopusten. Vsakdo ima namreč pravico, da s svojim premoženjem razpolaga po svoji volji. To pravico mu daje ustavno jamstvo zasebne lastnine (33. in 67. člen Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju Ustava), ki ga ustavno-sodna praksa in teorija opredeljujeta kot posameznikovo svobodo ravnanja na premoženjskem področju. V jedru te svobode je prav svoboda razpolaganja z lastnino, torej s stvarmi in premoženjskimi pravicami, zaradi česar bi vsakršno omejevanje te svobode pomenilo vmešavanje države v ustavno varovano premoženjsko svobodo posameznika. Preužitkar ima zato vso pravico, da s svojim premoženjem razpolaga, kot ga je volja. Lahko je do sebe neusmiljen in neizprosno varčuje, lahko po mili volji zapravlja, lahko živi v odrekanju, lahko “na veliki nogi”. Kot si želi, kar mu ustreza, ga osrečuje in izpolnjuje. Vse to posamezniku zagotavlja tudi ustavno jamstvo nedotakljivosti zasebnega življenja (35. člen Ustave). Od nedotakljivosti zasebnega življenja bi ostalo bore malo, če bi se država vmešavala v njegove odločitve, kako naj ravna s svojim premoženjem, kaj si lahko privošči, ali za koga naj varčuje.[9] Iz citirane sodne prakse izhaja, da lahko preužitkar s svojim premoženjem razpolaga kakor ga je volja, četudi je to v očeh preužitkarjevih dedičev neodgovorno, zlonamerno. Edina omejitev sklepanja pogodbe o preužitku bi bila v luči prikrajšanja nujnega deleža možna le v primeru neodplačnega razpolaganja – to je v primeru odsotnosti kakršnega koli nudenja prevzemnikove dajatve ali storitve preužitkarju. In ravno preužitkarjev odnos do svojega premoženja ter njegove pogodbene obveznosti prenosa le-tega na prevzemnika po pogodbi o preužitku, dejansko vplivajo na višino njegove zapuščine v zapuščinskem postopku in posledično na višino dednih deležev potencialnih preužitkarjevih dedičev.

Avtor: Pravo za vse

[1] Ur. l. SRS, št. 15/1976, s spremembami.

[2] Zupančič Karel, Žnidaršič Skubic Viktorija, Dedno pravo, Tretja, spremenjena in dopolnjena izdaja, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2009, str. 177.

[3] Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami.

[4] Ur. l. RS, št. 2/07, s spremembami.

[5] Prav tam, str. 199.

[6] Zupančič Karel, Žnidaršič Skubic Viktorija, Dedno pravo, Tretja, spremenjena in dopolnjena izdaja, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2009, str. 71.

[7] Povzeto po Podgoršek Bojan, Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 572.

[8] Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 324/2016 z dne 27. 7. 2017.

[9] Prav tam.