Zadeva Lekić proti Sloveniji

Veliki senat Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) je 11. decembra 2018 odločil[i], da Republika Slovenija (v nadaljevanju: RS) ni kršila pravice pritožnika Ljubomirja Lekića do mirnega uživanja njegovega premoženja s tem, ko je bila iz sodnega registra leta 2001 izbrisana gospodarska družba (d.o.o.), v kateri je imel pritožnik poslovni delež.

Sodba je izrednega pomena tako za družbenike izbrisanih družb, ki so po zakonodaji RS postali osebno odgovorni za dolgove družbe, kot tudi za upnike teh družb. Po podatkih Civilne iniciative nasilno izbrisanih podjetij (v nadaljevanju: CINIP) naj bi bilo proti volji družbenikov po zakonodaji iz leta 1999 tako izbrisanih preko 17.000 gospodarskih družb, kar naj bi po oceni CINIP-a prizadelo približno 40.000 fizičnih oseb ali družin, ki so postali osebno odgovorni za obveznosti izbrisane družbe.[ii]

Zaradi teka postopka pred ESČP je Državni zbor RS aprila 2018 sprejel Zakon o prekinitvi postopkov proti družbenikom izbrisanih družb (Ul RS, št. 30/2018, v nadaljevanju: ZPPDID), na podlagi katerega so se prekinili vsi pravdni, upravni in izvršilni postopki, ki so jih upniki izbrisane družbe sprožili zaradi uveljavitve njihovih terjatev zoper družbenike teh družb ali zoper pravne naslednike teh družb, ki na dan uveljavitve ZPPDID še niso bili končani.

SPOMNIMO…

Pritožnik Ljubomir Lekić je na ESČP vložil pritožbo proti Republiki Sloveniji, v kateri je navedel predvsem, da je izbris družbe iz sodnega registra, v kateri je imel pritožnik svoj poslovni delež, pomenil nesorazmeren poseg v njegovo pravico do mirnega uživanja premoženja, saj je družba zaradi izbrisa prenehala obstajati, prav tako pa je postal osebno odgovoren za dolgove družbe. Pritožnik je leta 1992 pridobil 11,11% poslovni delež v družbi z omejeno odgovornostjo (d.o.o.), v isti družbi je bil zaposlen kot vodja oddelka za informatiko, v letu 1993 je zaradi močno oslabljenega vodstva podjetja prevzel funkcijo vršilca dolžnosti, dve leti kasneje pa je postal izvršni direktor družbe. Zaradi slabega poslovanja se družba ni mogla preoblikovati, saj zaradi nelikvidnosti ni imela sredstev za povečanje osnovnega kapitala. V letu 1996 je pritožnik na podlagi sklepa skupščine odstopil kot izvršni direktor družbe in odtlej je družba obstajala brez vodstva, pri tem pritožnikov odstop s položaja ni bil vpisan v sodni register. V letu 1997 so se družbeniki odločili, da bodo predlagali stečaj družbe zaradi plačilne nesposobnosti, pri čemer pa je bil njihov predlog za stečaj zavrnjen, saj družba ni plačala predujma za kritje stroškov in izdatkov stečajnega postopka. Družbeniki so se zato odločili počakati, da družbo likvidira sodišče po t.i. načelu proprio motu. Tedanja zakonodaja s področja insolventnosti je namreč sodiščem v zakonsko določenih primerih dala pooblastila za začetek stečajnega postopka.

Tedanji Zakon o finančnem poslovanju podjetij (v nadaljevanju: ZFPPod)[iii] je namreč uvedel načelo proprio motu, po katerem so bila insolventna podjetja izbrisana iz sodnega registra brez predhodne likvidacije, saj podjetja niso imela sredstev oz. premoženja za prodajo in se upniki iz prodaje tega premoženja ne bi mogli poplačati; pri tem pa je navedeni zakon zaradi varstva položaja upnikov predvidel še, da družbeniki prevzamejo solidarno odgovornost za dolgove teh družb.

Ker družba, v kateri je imel pritožnik poslovni delež, v dvanajstih mesecih ni opravila nobene transakcije preko svojega bančnega računa, je sodišče v letu 2001 pričelo postopek izbrisa družbe iz sodnega registra. Na sklep o uvedbi postopka izbrisa ni bilo ugovora, sklep je v istem letu postal pravnomočen in sodišče je družbo izbrisalo iz sodnega registra, posledično pa je pritožnik postal osebno odgovoren za dolgove izbrisane družbe.

OSEBNA ODGOVORNOST DRUŽBENIKA OZ. PRITOŽNIKA ZA DOLGOVE IZBRISANE DRUŽBE

Pritožnik je zaradi izbrisa družbe iz sodnega registra postal osebno odgovoren za njene dolgove in s tem tudi za dolg, ki so ga imele Slovenske železnice naproti družbi. Še v času obstoja družbe so Slovenske železnice zoper družbo, v kateri je deloval pritožnik, vložile predlog za izvršbo za izterjavo 20.000,00 EUR; postopek se je po ugovoru zoper sklep o izvršbi nadaljeval v pravdnem postopku. Slovenske železnice so po izbrisu družbe tako vložile predlog za izvršbo proti sedmim družbenikom izbrisane družbe, med drugim tudi proti pritožniku. Slednji je zoper sklep o izvršbi ugovarjal, da sodišče ni ugotovilo njegovega statusa pasivnega družbenika v podjetju. Sodišče je njegov ugovor zavrnilo z navedbo, da pritožniku ni uspelo dokazati statusa pasivnega družbenika (dokazno breme leži na njem), pri čemer je sodišče ugotovilo, da je imel pritožnik s svojim 11,11% deležem v družbi pravice manjšinskega družbenika. Glede na to, da je bil pritožnik v družbi zaposlen in sodeloval pri upravljanju družbe od leta 1993, ga njegova dejavna udeležba v podjetju po navedbah sodišča ni odvezovala osebne odgovornosti za obveznosti družbe.

V nadaljevanju izvršilnega postopka pritožnik z vložitvijo pravnih sredstev ni uspel dokazati statusa pasivnega družbenika. Sodišče je po pritožnikovi pritožbi namreč pojasnilo, da je ZFPPod glede t.i. spregleda pravne osebnosti vzpostavil neovrgljivo domnevo, da so družbeniki nedejavnih oz. plačilno neposobnih podjetij nameravali razpustiti podjetje in so v ta namen jasno izjavili, da prevzemajo skupno in solidarno odgovornost za neporavnane dolgove, saj se je s tem zagotavljalo varstvo upnikov. Pritožnik prav tako ni uspel z ustavnima pritožbama. Postopek proti Slovenskim železnicam se je končal tako, da je pritožnik z upnikom dosegel izvensodno poravnavo.

PRITOŽBA NA ESČP IN ZATRJEVANE KRŠITVE EVROPSKE KONVECIJE O ČLOVEKOVIH PRAVICAH (EKČP)

Jedro pritožbenih razlogov se nanaša na kršitev pravice do mirnega uživanja premoženja, ob upoštevanju, da pri izbrisu družbe iz sodnega registra niso bila upoštevana procesna jamstva (1. člen Protokola k EKČP in prvi odstvek 6. člena EKČP). Posledično naj bi bila pritožniku kršena pravica do poštenega sojenja. Po pritožnikovih zatrjevanjih pa naj bi mu bila kršena tudi pravica do učinkovitega pravnega sredstva po 13. členu EKČP.

ODLOČITEV IN UGOTOVITVE ESČP

Sodišče je ugotovilo, da RS ni kršila pravic pritožnika po EKČP. Pojasnilo je, da je bil sporni ukrep izbrisa družb iz sodnega registra odziv zakonodajalca na stanje, ki se je v RS pojavilo med prehodom na tržno gospodarstvo. Zakonodajalec je namreč nameraval vzpostaviti prosti trg, čim širše dostopen vlagateljem. Posledica je bila ustanovitev velikega števila gospodarskih družb, ki niso bile sposobne poravnavati svojih obveznosti in normalno poslovati. Eden izmed ukrepov za saniranje takšnega stanja je bilo povečanje osnovnega kapitala in določitev roka za uskladitev z novo zakonodajo, pri čemer tak ukrep na trgu ni bil uspešen. Kot je pojasnilo ESČP, je bilo v RS do leta 1998 kar 6.000 nedelujočih gospodarskih družb, pri čemer vodstva teh družb niso uvedla oz. izpeljala nobenih postopkov za prenehanje obstoja nedejavnih oz. plačilno nesposobnih podjetij. Takšno stanje na trgu je potrebovalo »sanacijo« s strani zakonodajalca za namene odprave škodljivih učinkov plačilno neposobnih podjetij na finančno disciplino in s tem poslovanje z upniki. ESČP je ZFPPod tako razumelo kot poskus vnovične vzpostavitve stabilnosti trga, za katerega je imel zakonodajalec izkazan javni interes.

Presojo navedene odločitve je pritožnik zahteval še pred Velikim senatom ESČP. Zahtevi po predložitvi zadeve Velikemu senatu je bilo ugodeno. Veliki senat je tako decembra 2018 odločil, da RS ni kršila pritožnikove pravice do mirnega uživanja premoženja in je tako pritrdilo predhodnim ugotovitam ESČP.

Eva Šmirmaul, univ. dipl. prav.

[i] Pritožba se vodi pod št. 36480/07.

[ii] Vir: http://www.cinip.si/aktivnosti/.

[iii] Po tedaj veljavni zakonodaji je bil Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji dne 1. 7. 1999 spremenjen, med drugm zaradi razveljavitve določb o stečaju po načelu proprio motu. Dne 23. 7. 1999 je pričel veljati ZFPPod, ki je uvedel nove načine obravnavanja nedejavnih oz. plačilno neposobnih gospodarskih družb in ukrep po načelu proprio motu, kot je opisano zgoraj.