Ali so garažne prodaje v Sloveniji dovoljene?

Med spomladanskim čiščenjem nemalokrat naletimo na stvari, ki so nam iz takšnega ali drugačnega razloga odveč. Običajna rešitev za to težavo je smetišče. Kljub temu, da teh stvari sami ne potrebujemo, pa te praviloma niso čisto brez vrednosti in bi lahko komu še prišle prav, nam pa navrgle kakšen dodaten evro. Iz ameriške kulture so nam vsem poznane garažne prodaje (t.i. garage sale), pri katerih posamezniki, praviloma doma – »v garaži«, organizirajo dogodek, katerega namen je prodaja (od)rabljenih stvari in ki se ga lahko udeleži vsak, ki se zanima za njihov nakup. Če ste se spraševali, kako je z možnostjo izvedbe takšne prodaje pri nas, sledi odgovor v nadaljevanju.

GARAŽNA PRODAJA KOT PRODAJNA POGODBA

Čeprav izraza »garažna prodaja« naše pravo ne pozna, slednje ne pomeni, da ta pri nas ne bi bila dovoljena. Temeljno pravilo na področju pogodbenega prava je namreč, da so udeleženci obligacijskih razmerji načeloma prosti pri njihovem urejanju. Pri tem pa morajo seveda paziti, da tega ne bi počeli v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi, ali moralnimi načeli.[1]

Garažno prodajo je mogoče opredeliti kot različico prodajne pogodbe. Slednjo Obligacijski zakonik (v nadaljevanju: OZ) ureja v I. poglavju svoje druge knjige, v členih od 435 do 527, in sicer, gre pri prodajni pogodbi za pogodbo, s katero se prodajalec zavezuje, da bo kupcu izročil stvar, ki jo prodaja, na način, da bo ta na njej pridobil lastninsko pravico, kupec pa se po drugi strani zavezuje, da bo prodajalcu v zameno za stvar plačal določeno kupnino.[2] Večino določb, ki so vsebovane v tem poglavju, lahko posamezniki oblikujejo na drugačen način, saj imajo udeleženci obligacijskih razmerji možnost, da ta urejajo drugače, kot je določeno v OZ, če iz njegove posamezne določbe ali iz njenega smisla ne izhaja kaj drugega.[3] Prodajalci imajo tako na garažni prodaji načeloma proste roke pri tem, katere stvari, komu, kako in po kakšni ceni jih bodo prodali. Ne glede na navedeno pa na garažni prodaji ni mogoče zakonito prodajati stvari, ki niso v pravnem prometu.[4]

Potrebno je omeniti tudi odgovornost prodajalca za stvarne napake.[5] Kot določa OZ,[6] je namreč prodajalec stvari odgovoren za morebitne napake, ki jih ima stvar ob nakupu, in to ne glede na to, ali so mu te znane ali ne. Prav tako je prodajalec odgovoren tudi za napake, ki se pokažejo po nakupu, če so te posledica vzroka, ki je obstajal že prej. Kupci pa se na tej podlagi ne morejo sklicevati na neznatne napake.

Prodajalci na garažni prodaji imajo sicer možnost, da svojo odgovornost za stvarne napake omejijo. To lahko storijo tako, da predhodno pripravijo vzorce prodajnih pogodb, v katere vključijo klavzulo »videno-kupljeno«. Ob prodaji konkretne stvari pa v takšne vzorce nato vnesejo podatke o stranki, predmetu, kupnini in ostalih podrobnostih pravnega posla. Kljub vključitvi klavzule »videno-kupljeno« v prodajno pogodbo, pa se prodajalci odgovornosti za stvarne napake ne morejo razbremeniti v dveh primerih. Kot prvo takšna klavzula ne varuje položajev, ko bi bile lastnosti prodane stvari v nasprotju z lastnostmi, ki so bile dogovorjene. Kot drugo, pa s tovrstno klavzulo ni mogoče izključiti odgovornosti za skrite stvarne napake, za katere je prodajalec ob prodaji vedel in o katerih kupca ni obvestil. Za skrito napako gre, kadar se napaka na stvari pokaže po tem, ko je kupec stvar že prevzel, pa te napake z običajnim pregledom ob prevzemu ni bilo mogoče opaziti.[7]

GARAŽNA PRODAJA KOT JAVNA PRIREDITEV

Poleg določb o prodajni pogodbi je pri garažni prodaji potrebno upoštevati tudi nekatere druge predpise.

Ker so garažne prodaje praviloma javne, je v zvezi z njimi potrebno upoštevati določbe Zakona o javnih zbiranjih (v nadaljevanju ZJZ). V njem je predpisano, da ima praviloma vsak pravico organizirati javne shode in javne prireditve ter se jih udeleževati.[8] Pri tem se za javno prireditev šteje vsako organizirano zbiranje oseb zaradi izvajanja kulturne, športne, zabavne, izobraževalne, verske ali druge aktivnosti na način, da je udeležba brezpogojno ali pod določenimi pogoji dovoljena vsakomur.[9]

Za organiziranje garažne prodaje posameznik načeloma ne potrebuje predhodnega dovoljenja upravne enote. Takšno dovoljenje pa mora pridobiti, če gre za enega izmed primerov, ki jih predvideva 13. člen ZJZ.[10]

Ne glede na navedeno pa je upoštevajoč dejstvo, da gre pri garažni prodaji za javno prireditev, potrebno vsako garažno prodajo predhodno prijaviti. In sicer mora posameznik tovrstno prodajo najmanj pet dni[11] pred njeno izvedbo prijaviti na policijsko postajo, na območju katere bo ta organizirana.[12] Prijava mora vsebovati podatke, ki so zahtevani v 1. odstavku 14. člena ZJZ (osebni podatki organizatorja, prostor in trajanje garažne prodaje, predvideno število udeležencev…). Prijavi je potrebno priložiti tudi soglasje lastnika oziroma lastnice prostora, na katerem se garažna prodaja organizira in dokazilo, da je bila o prireditvi pisno obveščena lokalna skupnost.

Seveda je v trenutnih razmerah potrebno upoštevati tudi veljavne odloke v zvezi z epidemijo COVID-19.

MOREBITNE DRUGE PRAVNE OVIRE

Če posameznik na garažni prodaji kupcem ponuja svoje rabljene stvari, prodajalec iz tega naslova ni zavezanec za plačilo dohodnine. Kot je določeno v 32. členu Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2), se dohodnine med drugim ne plača tudi od dobička iz kapitala od odsvojitve premičnin, razen premičnin iz 2. in 3. točke 93. člena ZDoh-2.[13]

Seveda pa to velja zgolj za primere priložnostnih garažnih prodaj, ki so namenjene temu, da se posameznik reši svojih (od)rabljenih premičnin. V tem primeru namreč ne gre za opravljanje dejavnosti, ki bi jo moral imeti ta posameznik registrirano in jo opravljati na enega izmed zakonsko dopustnih načinov (npr. v obliki s.p.). Nasprotno pa bi večkratno, redno organiziranje garažnih prodaj s strani posameznika, pri čemer bi ta prodajal večjo količino stvari, ki bi jih morebiti celo nabavljal za ta namen, lahko pomenilo opravljanje dejavnosti. Če pri tem posameznik te ne bi imel ustrezno registrirane, bi se takšno organiziranje garažnih prodaj lahko štelo za delo na črno po 3. členu Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (v nadaljevanju ZPDZC-1). V njem je namreč določeno, da se za delo na črno štejejo tudi primeri, ko posameznik opravlja dejavnost ali delo in ni vpisan ali nima priglašenega dela.

Če gre za priložnostno garažno prodajo, prodajalcu na njej prav tako tudi ni potrebno izdajati računov, saj se fizična oseba, ki prodaja svoje rabljene stvari skladno z določbami Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1), ne uvršča med davčne zavezance za plačilo DDV.

Jakob Stanič Gruden, dipl. prav. (UN)

[1] 3. člen OZ.

[2] 435. člen OZ.

[3] 2. člen OZ.

[4] 438. člen OZ.

[5] Upoštevajoč določbo 459. člena OZ, gre za stvarno napako, če stvar nima lastnosti, ki so potrebne za njeno običajno rabo ali za promet; če stvar nima lastnosti, ki so potrebne za posebno rabo, za katero jo kupec kupuje, ki pa je bila prodajalcu znana ali bi mu bila morala biti znana; če stvar nima lastnosti in odlik, ki so bile izrecno ali molče dogovorjene oziroma predpisane, ali če je prodajalec izročil stvar, ki se ne ujema z vzorcem ali modelom, razen če je bil vzorec ali model pokazan le zaradi obvestila.

[6] 458. člen OZ.

[7] 462. člen OZ.

[8] 2. člen ZJZ.

[9] 2. odstavek 4. člena ZJZ.

[10] Npr. da bi se garažna prodaja izvedla na javni cesti, ali če bi se pričakovalo več kot 3000 udeležencev.

[11] 11. člen ZJU.

[12] 7. člen ZJU.

[13] Po 2. in 3. točki 93. člena ZDoh-2 se za kapital štejejo vrednostni papirji in deleži v gospodarskih družbah, zadrugah in drugih oblikah organiziranja ter investicijski kuponi.