Lastninska pravica posamezniku omogoča imeti stvar v izključni posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati, pri čemer lahko od poseganja na določeno stvar izključi ostale posameznike. Zaradi navedenega lahko omejitve lastnikove pravice uporabljati, uživati in razpolagati s stvarjo določi zgolj zakon, pri čemer je potrebno izpostaviti predvsem zakonsko omejitev lastninske pravice, opredeljeno v 12. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ).[1] Ta določa, da je lastnik stvari pri izvrševanju svoje lastninske pravice omejen z enakimi pravicami drugih, torej mora lastninsko pravico izvrševati v skladu s temeljnimi načeli stvarnega prava ter z namenom in naravo stvari.

Eno izmed zakonsko predvidenih prisilnih omejitev lastninske pravice pa predstavlja tudi nujna pot, saj njena ustanovitev in uporaba v določenem obsegu poseže v lastninsko pravico lastnika sosednje nepremičnine, saj lastnik te nepremičnine določenega dela svojega zemljišča zaradi ustanovljene nujne poti ne more v celoti uporabljati oziroma z njim prosto razpolagati. Nujna pot predstavlja posebno obliko stvarne služnosti, ki nastane na podlagi pravnomočne sodne odločbe. Kljub temu, da so določbe nanašajoč na nujno pot sicer opredeljene v poglavju o sosedskem pravu, te predstavljajo konkretizacijo določbe SPZ, ki opredeljuje nastanek stvarne služnosti z odločbo državnega organa.[2]