Imisije, institut sosedskega prava

Sosedsko pravo je zbir pravnih pravil, ki urejajo razmerja med lastniki sosednih nepremičnin. V slovenskem pravnem sistemu je sosedsko pravo urejeno v 4. oddelku Stvarnopravnega zakonika (Uradni list RS, št. 87/02, s spremembami, v nadaljevanju: »SPZ«), v okvir katerega sodijo določbe glede (i) prepovedanih imisij, (ii) vzdrževalnih del, (iii) ureditve meje, (iv) uporabe meje, (v) mejnih in drevesnih znamenj, (vi) zasledovanja živali na tuji nepremičnini in (vii) nujne poti. Prav tako sodi v okvir sosedskega prava tudi ureditev gradnje čez mejo, ki jo SPZ določa v 47. členu.

SPZ v 73. členu določa splošno pravilo, po katerem morajo lastniki nepremičnin ravno zaradi sosedstva ali prostorske povezanosti nepremičnin svojo lastninsko pravico izvrševati tako, da se medsebojno ne vznemirjajo in da si ne povzročajo škode (prvi odstavek 73. člena SPZ). Pravice, ki omejujejo lastninsko pravico lastnika sosednje ali prostorsko povezane nepremičnine, se morajo izvrševati pošteno, v skladu s krajevnimi običaji in na način, ki najmanj obremenjuje lastnika nepremičnine. Sosedsko pravo se zato ne omejuje zgolj na pravna razmerja med neposredno meječimi nepremičninami, temveč zaobsega tudi bolj oddaljene nepremičnine, in to tako daleč, do koder se raztezajo učinki vplivanja.[1] Ob tem je potrebno omeniti, da pravna razmerja med lastniki sosednjih nepremičnin poleg SPZ urejajo tudi javnopravni predpisi na področju graditve objektov, urejanja prostora, varstva okolja in evidentiranja nepremičnin.

V tem prispevku bomo pozornost namenili pregledu domala najbolj tipičnega sosedskopravnega instituta, prepovedanim imisijam, katerega bistvo je, da zagotavlja mirno sobivanje lastnikov sosednjih nepremičnin. Prvi odstavek 75. člena SPZ določa, da mora lastnik nepremičnine pri uporabi nepremičnine opuščati dejanja in odpravljati vzroke, ki izvirajo iz njegove nepremičnine in otežujejo uporabo drugih nepremičnin čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna ali povzročajo znatnejšo škodo. Citirana določba omogoča pravno zaščito pred negativnimi vplivi in nelagodnimi občutji, ki niso neposredno škodljive zdravju.

GLEDE PREPOVEDANIH IMISIJ

Pravna teorija deli imisije na bistvene in nebistvene, pri čemer je pravno varstvo dano le pri bistvenih imisijah, nebistvene pa se ne upoštevajo. Nadaljnje teorija imisije deli na posredne in neposredne, pri čemer so posredne imisije tiste, ki pridejo na sosednjo nepremičnino brez neposrednega vplivanja tistega, s čigar nepremičnine prihajajo – tj. z naravnimi silami ali po naključju. Neposredne imisije pa so tiste, ki jih povzroči lastnik ali uporabnik nepremičnine, s katere imisije prihajajo. Bistvene neposredne imisije so vedno prepovedane, bistvene posredne imisije pa so prepovedane le, če glede na naravo in namen nepremičnine presegajo krajevno običajno mero ali povzročajo znatnejšo škodo.[2] Pri presoji, ali gre za prepovedano imisijo, bo odvisno od krajevnih razmer ali od škode, ki je nastala na prizadeti nepremičnini, pri čemer je potrebno upoštevati naravo in namen nepremičnine.

Najbolj tipični primeri imisij, ki jih v praksi lahko zasledimo, se pojavljajo v obliki neprijetnih vonjav, hrupa, zastiranje oken, odvzema dnevne svetlobe in zračnosti nepremičnin čez krajevno običajno mero. Tako je na primer Višje sodišče v Ljubljani s sodbo in sklepom, opr. št. III Cp 1251/2009 z dne 13. 5. 2009 odločilo: »[…postavljeno vozilo večjih dimenzij, tik na meji med nepremičninama, tako da zastre okna kuhinje, jedilnice in dnevne sobe na nepremičnini tožečih strank, pri čemer je na nepremičnini tožene stranke na voljo dovolj prostora za postavitev vozila drugje, je nedopustno vznemirjanje…]«.

Poleg odtegnitve svetlobe, ki predstavlja bistveno neposredno imisijo, predstavlja prepovedano (bistveno) imisijo tudi povzročanje vlage na sosednjo stavbi, kolikor glede na ugotovljene okoliščine konkretnega primera gre za posredno vplivanje na sosednjo nepremičnino (stavbo) na način, ki glede na ugotovljene okoliščine konkretnega primera čezmerno otežujejo uporabo nepremičnine tožnika.[3]

GLEDE SODNEGA VARSTVA PRED IMISIJAMI

Pravno varstvo pred imisijami se uveljavlja s posebno negatorno imisijsko tožbo, s katero je dopustno postaviti tako opustitveni zahtevek (prenehanje vznemirjanja in prepoved nadaljnjega vznemirjanja), kakor tudi zahtevek, da se nekaj stori s ciljem preprečitve ali zmanjšanja imisij, pri čemer je predpostavka za uspešnost opustitvenega zahtevka, da imisije trajajo določen čas ali da se redno ponavljajo in obstoji tudi nevarnost nadaljnjega ponavljanja nedopustnih vplivov.[4] Enkratni dogodek oz. enkratni vpliv tako ne pomeni imisije[5], saj ne more presegati krajevno običajne mere, zaradi česar takšne vplive sosedje morajo trpeti. Tako mora tožnik v pravdi dokazati, da je (i) lastnik nepremičnine oz. imetnik druge pravice na nepremičnini in (ii) da prihajajo imisije iz toženčeve nepremičnine. Na podlagi povedanega se pokaže, da je tožnik tisti, ki mora napolniti pravni standard prepovedanosti imisij, to je odstopanje od stopnje imisij, kot je krajevno običajna.[6] Upoštevaje drugi odstavek 99. člena SPZ, je v primeru prepovedanih imisij, ki imajo za posledico nastanek škode, mogoče zahtevati njeno povrnitev po splošnih pravilih civilnega prava.

OBLIGACIJSKO VARSTVO PRED IMISIJAMI

Poleg zgoraj navedenih določb SPZ, varstvo pred imisijami v našem pravnem sistemu omogoča tudi Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 97/07, s spremembami, v nadaljevanju: »OZ«), ki v prvem odstavku določa, da lahko vsakdo od drugega zahteva, da odstrani vir nevarnosti, od katerega grozi njemu ali nedoločenemu številu oseb večja škoda, ter da se vzdrži dejavnosti, iz katere izvira vznemirjanje ali škodna nevarnost, če nastanka vznemirjanja ali škode ni mogoče preprečiti z ustreznimi ukrepi. Za razliko od določb SPZ je aktivno legitimiran za vložitev tožbe vsak, pri čemer niti ni nujno, da je škoda že nastala. Dovolj je že, da grozi večja škoda. Kljub temu pa je potrebno pri krogu upravičencev za vložitev t.i. »popularne tožbe« upoštevati, da mora groziti večja škoda, prav tako pa mora biti nevarnost za tožnika konkretna in neposredna. Upoštevaje drugi odstavek 133. člena OZ, sodišče na zahtevo zainteresirane osebe odredi ustrezne ukrepe za preprečitev nastanka škode ali vznemirjanja ali odstranitev vira nevarnosti na stroške njegovega posestnika, če ta sam tega ne stori. Če pa nastane škoda pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, je mogoče zahtevati samo povrnitev škode, ki presega običajne meje (tretji odstavek 133. člena OZ).

SKLEPNO

Na podlagi povedanega se izkaže, da je pravno varstvo dano le bistvenim neposrednim imisijam, bistvenim posrednim imisijam pa le, če glede na naravo in namen nepremičnine presegajo krajevno običajno mero ali povzročajo znatnejšo škodo. To sta pa dva pravna standarda, ki ju sodišče mora v svojem odločanju napolniti v vsakem posameznem primeru. Širše pravno varstvo pred imisijami kot po SPZ, je omogočeno tudi po določbah OZ, saj je aktivna legitimacija zastavljena mnogo širše kot pri varstvu pred imisijami po SPZ.

Miha Biderman, univ. dipl. prav. z opravljenim PDI

[1] Povzeto po: Tratnik Matjaž, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, Ljubljana 2016, str. 473-474.

[2] Prav tam.

[3] Smiselno enako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi in sklepu, opr. št. II Ips 313/2013 z dne 13. 11. 2014.

[4] Tratnik Matjaž, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, Ljubljana 2016, str. 479.

[5] Glej sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 930/2014 z dne 4. 6. 2014.

[6] Tako tudi sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 1910/2018 z dne 6. 3. 2019.