Kdo lahko ukrepa v primeru pasjega laježa, ki krati nočni spanec?

Dober spanec je pomemben del življenja slehernika. Slednji ima številne blagodejne učinke na delovanje človeka. Navedeno je upošteval že zakonodajalec, ki je kot pravno dobrino, ki jo je treba varovati na ravni prekrška, opredelil nočni mir, ki traja od 22:00 do 06:00 (8. člen Zakona o varstvu javnega reda in miru – ZJRM-1). Pri tem je v 8. členu istega zakona določeno, da kdor na nedovoljen način moti nočni mir ali počitek ljudi s hrupom in ne gre za nujne interventne-vzdrževalne posege, se kaznuje z globo.

ZJRM-1 določa ravnanja posameznikov, ki pomenijo kršitve javnega reda in miru na javnem kraju ali v zasebnem prostoru. To pomeni, da so predmet tega zakona tista ravnanja, ki jih povzročijo posamezniki s svojim delovanjem in imajo za posledico bodisi ogrožanje drugih oseb ali pa ogrožanje varnosti kot dobrine.[1] Pasji lajež, ki ni posledica voljnega in namensko usmerjenega ravnanja lastnika psa, ki bi ponoči namensko (objestno) spodbujal psa k laježu z namenom povzročanja hrupa, ni prekršek zoper javni red in mir. Glede na navedeno v večini primerov policija ne bo pristojna za ukrepanje zoper lastnika psa, ko ta samovoljno laja ponoči, saj ne bodo podani elementi prekrška.

Posledično tudi ni podlage, da bi sankcioniranje lastnikov psov, ki ne poskrbijo za nočni mir svojih hišnih ljubljenčkov, lahko bilo predmet urejanja s strani občinskih odlokov o javnem redu in miru. Odloki o javnem redu in miru morajo biti v skladu s Zakonom o prekrških (ZP-1) in ZJRM-1. Slednja pa po mojem mnenju glede tega, da pasji lajež nima elementov prekrška, ne dajeta podlage občinam za sankcioniranje pasjega laježa z odlokom na ravni občine.[2]

Za skrajne primere, ko bi bil pasji lajež posledica mučenja psa, je možno lastnika takega psa prijaviti na pristojno veterinarsko inšpekcijo (prvi odstavek 42. člena Zakon o zaščiti živali – ZZZiv). Mučenje živali je opredeljeno kot vsako ravnanje ali opustitev ravnanja, storjeno naklepno, ki živali povzroči hujšo poškodbo ali dalj časa trajajoče ali ponavljajoče trpljenje ali škodi njenemu zdravju; nepotrebna ali neprimerna usmrtitev živali (4. člen ZZZiv). Ravnanje, ki bo izpolnjevalo zakonske znake prekrška zaradi mučenja živali, bo tako lahko predmet sankcioniranja s strani veterinarskega inšpektorja. Mučenje živali pa je v zakonsko določenih primerih lahko tudi predmet kazenskopravnega varstva na podlagi 341. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), katero se preganja po uradni dolžnosti in ga je možno naznaniti policiji ali državnemu tožilcu. Izsledki iz prakse kažejo, da tudi za to varstvo običajno ni razlogov.

Vse navedeno pa ne daje zaključka, da je pasji lajež, ki moti druge lastnike, potrebno brezpogojno trpeti. V okvirih civilnega prava pasji lajež lahko predstavlja prepovedano imisijo. Skladno s 75. členom Stvarnopravnega zakonika (SPZ) mora lastnik nepremičnine pri uporabi nepremičnine opuščati dejanja in odpravljati vzroke, ki izvirajo iz njegove nepremičnine in otežujejo uporabo drugih nepremičnin čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna ali povzročajo znatnejšo škodo. Slednje varstvo pa se zagotavlja z zasebno tožbo pred krajevno pristojnim sodiščem. Slednje ob izpolnjevanju vseh pogojev, ki jih zato predpisuje SPZ in o katerih smo podrobneje že pisali.[3]

Zaključiti gre, da pasji lajež, ki krati nočni spanec sam po sebi, ne spada v pristojnost policije. Nočni mir pa je mogoče »zavarovati« z stvarnopravno imisijsko tožbo.[4] Vendar tudi slednjega varstva ni razumeti kot samoumevnega in vsemogočega, saj bodo morale obstajati dokazljive okoliščine, ki bodo presegale krajevno običajno mero. To bi bilo recimo v primeru strnjenega naselja v predmestju, ki je značilno za spalno naselje, pasji lajež pa bi se pojavljal pogosto, v poznih urah in motil več lastnikov določen čas (ne zgolj kot osamljen dogodek). V duhu reševanja takšnih sporov zato vedno svetujemo primarno mirno reševanje nastale situacije s pogovorom z lastnikom psa. V kolikor je prizadetih več stanovalcev, se je dobro obrniti tudi na lokalno (mestno, četrtno) skupnost ali na skupnost stanovalcev, ki lahko s primernimi predlogi in pristopom pomaga k rešitvi situacije. Z vljudnim in diplomatskim pristopom lahko nemalokrat rešimo večje spore, kot si v resnici mislimo. Pri tem pa prihranimo ne le denar, temveč tudi odnos.

Žiga Cvetko, mag. prav.

[1] Povzeto po: https://predlagam.vladi.si/predlog/402 (21. 10. 2020).

[2] Glej tudi: prav tam.

[3] Prav tam, glej: https://www.pravozavse.si/imisije-institut-sosedskega-prava/#more-1081 (21. 10. 2020).

[4] Prav tam.