»Moj nasvet drugim invalidnim osebam bi bil, naj se osredotočijo na stvari, ki jih njihova invalidnost ne preprečuje, da bi jih delali dobro, in naj ne obžalujejo stvari, ki jih invalidnost omejuje.

Ne bodite invalidni tudi v duhu, če ste že fizično.«

(znanstvenik Stephen Hawking)

UVOD

Združeni narodi so oktobra leta 1992 z resolucijo razglasili 3. december za mednarodni dan invalidov, z namenom, da bi v širši družbi spodbudili boljše razumevanje problematike povezane z invalidnostjo, s temeljnimi pravicami invalidov in z vključevanjem invalidov v družbo. Pomembno je zavedanje, da je invalidna oseba enakopraven in enakovreden člen družbe, ki lahko prispeva svoje najboljše moči in bogati politično, družbeno, gospodarsko in kulturno življenje.

Konvencija o pravicah invalidov

Konvencija o pravicah invalidov je zgodovinsko pomembna, ker je prvi pravno zavezujoč instrument OZN s področja varstva pravic in dostojanstva invalidov, ki zagotavlja uveljavljanje človekovih pravic, načela enakih možnosti in enake obravnave ter preprečevanje diskriminacije invalidov. Kljub temu pa je bilo doseženo splošno soglasje, ki so ga s podpisom Konvencije o pravicah invalidov, ki so jo sprejeli Združeni narodi, podprle vse države članice in Evropska skupnost in ki potrjuje socialni model, tj. model, ki opredeljuje vrste invalidnosti in obravnavanje invalidnosti s perspektive človekovih pravic.

V naši državi je bila ta konvencija ratificirana z Zakonom o ratifikaciji Konvencije o pravicah invalidov in Izbirnega protokola h Konvenciji o pravicah invalidov v Uradnem listu RS št. 37/2008.

KRATKA PREDSTAVITEV DVEH MODELOV INVALIDNOSTI

Nekdanji – medicinski – model invalidnosti

Če izpostavimo invalidnost samo, je le – ta problem posameznika in ne celotne družbe (okolja). Oseba z invalidnostjo je izpostavljena kot problem, širša okolica (družba) pa se ne potrudi in se ne čuti odgovorna za spremembo okolice in za reševanje problemov, povezanih z invalidom in invalidnostjo. Ni okolje problematično, problematičen je invaliden posameznik. S takim gledanjem na invalidnost, je oseba z invalidnostjo prepuščena krogu strokovnjakov (medicinskih, pedagoških in drugih), v katerih leži moč odločanja. V kontekstu medicinskega modela govorimo o zdravljenju, terapiji, spreminjanju v normalno, saj če je problem posameznik z invalidnostjo, potrem je potrebno tega popraviti, pozdraviti, spremeniti ali pa vsaj  kompenzirati njegovo invalidnost s posebnimi ugodnostmi.

Sedanji – socialni – model invalidnosti

Invalidnost ni rezultat posameznikovega primanjkljaja, ampak je rezultat faktorjev v okolju, kjer ta oseba živi. Takemu gledanju na invalidnost pravimo »socialni model« in le – ta je bližje osebam z invalidnostjo. Same pravijo, da je velikokrat možno preseči svojo invalidnost, da pa jih okolje in družba velikokrat zatira. Omejuje se jih z mišljenjem, da jih je treba ozdraviti, v upanju da bo njihova invalidnost kar izginila in da bi postali »normalni«.

Socialni model definira okvaro (impairment) in manj zmožnost (disability) kot dve popolnoma različni stvari. Okvara predstavlja problem za posameznika predvsem zaradi tega, ker je postavljen pred zahteve neinvalidnega sveta. Položaj oseb z invalidnostjo in diskriminacija proti njim je pogojen s socialnim okoljem in nima veliko opraviti s samo okvaro oz. manjzmožnostjo. Osebe z invalidnostjo imajo mnogokrat občutek, da so same krive za to, da so drugačne.  Drugačnost je samo v tem, da je del telesa ali uma omejen v svojem funkcioniranju. To je okvara. Vendar zaradi tega še nisi manj človeško bitje. Vendar večina ljudi drugačnih ne sprejema takšnih kot so. Invalidne delajo strah, ignoranca, predsodki, arhitektonske ovire in diskriminatorna praksa. Po mnenju zagovornikov socialnega modela leži rešitev problema invalidnosti v spreminjanju družbe, za razliko od medicinska modela, kjer gre za spreminjanje posameznika.

Invalidnost je koncept, ki se nenehno razvija. 1. člen zgoraj že navedene konvencije pravi, da so invalidi »ljudje z dolgotrajnimi telesnimi, duševnimi, intelektualnimi ali senzoričnimi okvarami, ki jih v povezavi z različnimi ovirami lahko omejujejo, da bi enako kot drugi polno in učinkovito sodelovali v družbi«.

SPREJETI ZAKONSKI IN PODZAKONSKI PREDPISI V REPUBLIKI SLOVENIJI LETA 2017 IN 2018

V naši državi je resorno ministrstvo za področje invalidskega varstva Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. V okviru tega ministrstva deluje notranja organizacijska enota – Direktorat za invalide, vojne veterane in žrtve vojnega nasilja.

Zakon o osebni asistenci – ZOA, zakon se bo v praksi začel uporabljati dne 1. 1. 2019.

Sam izraz osebna asistenca ima na teoretski ravni in v svetovnem invalidskem gibanju svojo zgodovino, identiteto in jasen pomen. Za razliko od inštituta družinskega pomočnika ali dolgotrajne oskrbe je konceptualno in vsebinsko neločljivo povezana z načeli neodvisnega življenja v skupnosti, z 19. členom Konvencije o pravicah invalidov in procesom dezinstitucionalizacije.

Neodvisnost v tem smislu ne pomeni, da invalid nujno živi sam, ampak pomeni samostojnost pri upravljanju z lastnim življenjem, pri sprejemanju odločitev – pomeni svobodo izbire. Pomeni tudi to, da oseba ni več pacient, oskrbovanec ali varovanec, ni več predmet skrbi, temveč postane polnomočen subjekt, uporabnik, ki sam ali prek svojega zakonitega zastopnika samostojno sprejema odločitve o svojem življenju.

Po zakonski definiciji je osebna asistenca zbir storitev, ki ljudem, ki v vsakdanjem življenju potrebujejo pomoč drugega, omogoča neodvisno in bolj kakovostno življenje. Storitve so prilagojene konkretnim potrebam posameznega uporabnika oz. uporabnice, njegovim oz. njenim sposobnostim, željam, pričakovanjem in življenjskim razmeram.

Do osebne asistence je ne glede na njegov oz. njen dohodek in premoženje upravičen vlagateljica oziroma vlagatelj, ki:

  • zaradi invalidnosti potrebuje pomoč pri opravljanju aktivnosti, vezanih na samostojno osebno in družinsko življenje, vključevanje v okolje, izobraževanje in zaposlitev;
  • je državljanka oziroma državljan RS s stalnim bivališčem v Republiki Sloveniji ali tujec/ka, ki ima stalno prebivališče v RS;
  • je stara oziroma star od 18 do 65 let;
  • živi ali bi želela oziroma želel živeti v samostojnem ali skupnem gospodinjstvu zunaj celodnevne institucionalne oskrbe in
  • potrebuje pomoč najmanj 30 ur tedensko;
  • če je vlagateljica oziroma vlagatelj imel pravico do osebne asistence pred dopolnjenim 65. letom starosti, je lahko upravičen do osebne asistence tudi potem, ko dopolni to starost.

Vlogo za pravico do osebne asistence vlagateljica oziroma vlagatelj ali njegova zakonita zastopnica oziroma zastopnik vloži na krajevno pristojnem centru za socialno delo. Obrazec vloge ni predpisan.

Prav tako poznamo še komunikacijski dodatek. Komunikacijski dodatek je pravica, ki se lahko dodeli gluhi, slepi ali gluhoslepi osebi, ki izmed storitev osebne asistence potrebuje zgolj pomoč pri komunikaciji in spremstvu.

Pri tem je pomembno, da se:

  • kot dokazilo o gluhoti šteje izvid zdravnika otorinolaringologa, da ima uporabnik najmanj 95-odstotno izgubo sluha po Fowlerju;
  • kot dokazilo o slepoti šteje izvid okulista, da ima uporabnik 3., 4, ali 5. kategorijo slepote ali slabovidnosti po definiciji slepote;
  • kot dokazilo o gluhoslepoti štejeta izvid zdravnika okulista, da ima uporabnik 1., 2., 3., 4, ali 5. kategorijo slepote ali slabovidnosti po definiciji slepote in slabovidnosti in izvid zdravnika otorinolaringologa, da ima najmanj 50-odstotno izgubo sluha po Fowlerju.

Upravičenka oziroma upravičenec do komunikacijskega dodatka se lahko odloči za uveljavljanje osebne asistence v obsegu do 30 ur na mesec (to pomeni, da posameznica oziroma posameznik lahko uveljavlja bodisi 2 uri bodisi največ 30 ur na mesec, odvisno od tega koliko pomoči potrebuje. V primeru, da je upravičen do prejemanja dodatka za pomoč in postrežbo oz. do drugih denarnih prejemkov zaradi potrebe po tuji negi in pomoči, mora polovico navedenega prejemka prispevati za izvajanje storitve) ali denarno nadomestilo v višini dodatka za pomoč in postrežbo pri opravljanju večine osnovnih življenjskih potreb, ki je določen v zakonu, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Vlogo za pravico do komunikacijskega dodatka vlagateljica oziroma vlagatelj ali njegova zakonita zastopnica oziroma zastopnik vloži na krajevno pristojnem centru za socialno delo. Obrazec vloge ni predpisan. Za pomoč pri uveljavljanju pravice pa objavljamo vzorec vloge: Vloga za komunikacijski dodatek.

 V letu 2017 so bili sprejeti naslednji predpisi, ki se nanašajo na predmetno temo:

V letu 2018 pa je bil sprejet zakonski predpis z naslovom Zakon o socialnem vključevanju invalidov – ZSVI, ki je bil sprejet in objavljen v Uradnem listu RS št. 30/2018.  Predmetni zakon je nadomestil 35 let star nekdanji Zakon o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb. Ta med drugim širi krog invalidov na osebe z avtističnimi motnjami, ki imajo tako hudo obliko neprilagojenega vedenja, da jim ta onemogoča samostojno življenje in pridobivanje sredstev za preživljanje. Zanje določa pravico prejemati nadomestilo za invalidnost ter pravico do dodatka za pomoč in postrežbo po pokojninskem zakonu. Krog upravičencev širi tudi na gluhoslepe in na osebe z zmerno do hudo možgansko poškodbo in okvaro. Zakon bo z zelo pomembno spremembo omogočil invalidom prehod v zaposlitev in po prenehanju zaposlitve ponovno izplačilo nadomestila za invalidnost. Če bo invalid prejemal plačo, mu bo kljub temu pripadalo nadomestilo do višine neto minimalne plače. Še ena prednost nove ureditve zadeva materialno plat. Invalidi s statusom po tem zakonu bodo imeli pravico do nadomestila za invalidnost v višini seštevka denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka, ki velja za edino odraslo osebo v družini. Nadomestilo za invalidnost sedaj znaša 382,00 EUR, dodatek za pomoč in postrežbo pa se bo izplačeval v dveh višinah, glede na potrebe, višji znesek dodatka sedaj znaša 212,00 EUR, nižji znesek dodatka pa sedaj znaša 106,00 EUR. Prispevek za obvezno zdravstveno zavarovanje jim bo kril proračun.

Med storitvami socialnega vključevanja, ki pa jih je treba še razviti in naj bi bile uveljavljene do leta 2022, so:

1) usposabljanje za samostojno življenje,

2) vseživljenjsko učenje in

3) bivanje s podporo.

Začetek izvajanja tega zakona je določen z dnem 1.1.2019. Tretje poglavje omenjenega zakona, ki se nanaša na socialno vključevanje v skupnost, pa se začne uporabljati dne 1.1.2022.

V letu 2018 je prišlo tudi do prvih sprememb in dopolnitev Zakona o osebni asistenci (ZOA-A), kot izhaja iz vsebine Uradnega lista RS, št. 31/2018. V praksi se bo začel izvajati z dnem 1.1.2019.

Podzakonski predpisi sprejet leta 2018 je pravilnik o psih pomočnikih, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 5/2018 z dne 26. januar 2018 ter je spletno dosegljiv na naslednji povezavi:  https://www.uradni-list.si/_pdf/2018/Ur/u2018005.pdf.

AKCIJSKI PROJEKTI V IZVAJANJU

Vlada RS je v letu 2014 sprejela Akcijski program za invalide 2014-2021 – API. Za izvajanje, spremljanje in nadziranje uresničevanja ciljev in ukrepov je bila imenovana delovna skupina. Namen Akcijskega programa je spodbujati, varovati in zagotavljati polnopravno in enakovredno uživanje človekovih pravic invalidov in spodbujati spoštovanje njihovega dostojanstva. Program obsega trinajst temeljnih ciljev s skupaj 9 ukrepi, ki celovito urejajo vsa področja življenja invalidov.

Namen tega dokumenta je spodbujati, varovati in zagotavljati polnopravno in enakovredno uživanje pravic invalidov in spodbujati spoštovanje njihovega dostojanstva.

Evropska strategija o invalidnosti 2010 – 2020

Evropska strategija o invalidnosti 2010-2020 določa strategijo za okrepitev vloge invalidov, tako da lahko v celoti uživajo svoje pravice in sodelujejo v družbi in gospodarstvu enako kot drugi.

V tej strategiji je poudarjenih osem področij za skupno ukrepanje EU in držav EU:

  • dostopnost: zagotavljanje možnosti dostopa za invalidne osebe do blaga, storitev in podpornih pripomočkov;
  • sodelovanje: zagotavljanje možnosti za invalidne osebe, da lahko uveljavljajo vse svoje temeljne pravice kot evropski državljani;
  • enakost: zagotavljanje izvajanja politik (tako na ravni EU kot tudi na nacionalni ravni), ki spodbujajo enake možnosti;
  • zaposlovanje: zagotavljanje povečanja števila delavcev z invalidnostjo na trgu dela ter zagotavljanje boljše dostopnosti delovnih mest;
  • izobraževanje in usposabljanje: zagotavljanje možnosti za invalidne učence, da izkoristijo prednosti dostopnega izobraževalnega sistema in programov vseživljenjskega učenja. Evropska komisija je že predložila več pobud v zvezi z izobraževanjem, npr. Evropsko agencijo za razvoj izobraževanja oseb s posebnimi potrebami;
  • socialna zaščita: obravnavanje razširjenih socialnih izzivov, s katerimi se soočajo invalidne osebe, kot so dohodkovne neenakosti, tveganje revščine in družbena izključenost. Z uporabo strukturnih skladov EU in nacionalnih ukrepov držav EU je mogoče zagotoviti to socialno varnost;
  • zdravje: zagotavljanje enakega in cenovno sprejemljivega dostopa za invalidne osebe do zdravstvenih storitev (za duševno zdravje) in ustanov;
  • zunanji ukrepi: spodbujanje pravic invalidnih oseb na mednarodni ravni.

Skladno s Konvencijo Združenih narodov o pravicah invalidov je tudi v Evropska strategija o invalidnosti 2010-2020 dostopnost eden od stebrov, kajti cilj te strategije je ustvariti Evropo brez ovir za vse.

mag. Andraž Strgar, univ. dipl. prav.

Delite to zgodbo, izberite svojo platformo!

Kategorije prispevkov

Naštej kategorije: Pravo za vse

Najnovejši prispevki