NAČELO VESTNOSTI IN POŠTENJA V ZAVAROVALNIH POGODBAH

Vsi ljudje se rodijo svobodni, z enakim dostojanstvom in pravicami. Vsakdo je upravičen do uživanja vseh pravic in svoboščin, brez vsakršnega razlikovanja, zlasti glede na raso, barvo kože, spol, jezik, vero, politični ali drugi nazor, narodno ali družbeno poreklo, premoženje, rojstvo ali katerokoli drugo okoliščino.[1]

Pomembno pa se je zavedati, da pravice posameznika niso absolutne in neomejene, ampak so omeje s pravicami drugih. Svoboda posameznika se konča, kjer se začne svoboda drugega. Ali povedano drugače – določena pravica posameznika se konča, kjer se začne pravica drugega. Navedeno velja tudi v primeru pravnih oseb (seveda ne za tiste pravice, ki so izključno vezane na fizično osebo).

Vrhovno sodišče je pred kratkim obravnavalo zanimivo zadevo,[2] v kateri zavarovalec ob sklepanju pogodbe na vprašanje zavarovalnice ni odgovoril resnicoljubno. Postavilo se je vprašanje kje je tista meja, kjer zavarovalec utrpi pravne posledice zaradi prikrivanja določenih dejstev v zavarovalni pogodbi in ima nasprotna stranka (zavarovalnica) pravico zaščititi svoje interese.

Prepoved zlorabe pravic

Če pravkar povedano prenesemo v obligacijska razmerja, vidimo, da Obligacijski zakonik[3] (v nadaljevanju: »OZ«) določa prepoved zlorabe pravic. V 7. členu OZ je določeno, da so pravice iz obligacijskih razmerij omejene z enakimi pravicami drugih. Izvrševati jih je treba v skladu s temeljnimi načeli OZ in z njihovim namenom. Vsi udeleženci v obligacijskih razmerjih se morajo pri izvrševanju svojih pravic vzdržati ravnanja, s katerim bi bila otežena izpolnitev obveznosti drugih udeležencev. Prav tako je prepovedano t.i. navidezno izvrševanje pravic. Za takšno ravnanje gre, kadar nosilec pravice to izvršuje z izključnim ali očitnim namenom, da drugemu škoduje.

Zavarovalna pogodba

Zavarovalna pogodba je urejena v XXVI. poglavju OZ. Zakon jo opredeljuje kot pogodbo, s katero se zavarovalec zavezuje, da bo zavarovalnici plačal zavarovalno premijo ali prispevek, zavarovalnica pa se zavezuje, da bo, če se zgodi dogodek, ki pomeni zavarovalni primer, izplačala zavarovancu ali nekomu tretjemu zavarovalnino ali odškodnino ali storila kaj drugega.[4] Za zavarovalni primer gre tedaj, ko je dogodek, glede na katerega se sklene zavarovanje, bodoč, negotov in neodvisen od izključne volje pogodbenikov. Zavarovalna pogodba je nična, če je tedaj, ko je bila sklenjena, zavarovalni primer že nastal, ali je že bil v nastajanju ali je bilo gotovo, da bo nastal, ali če je tedaj že prenehala možnost, da bi nastal. Če pa je bilo dogovorjeno, da bo z zavarovanjem zajet določen čas pred sklenitvijo pogodbe, je pogodba nična le, če je bilo tedaj, ko je bila sklenjena, zainteresirani stranki znano, da je zavarovalni primer že nastal oziroma da je že prenehala možnost, da bi nastal.[5]

Iz dejstev primera, ki ga je obravnavalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije je razvidno, da je zavarovalec utrpel disekcijo aorte, kar se šteje kot zavarovalni primer. Zavarovalec je na zavarovalnico podal prijavo hujše bolezni na podlagi sklenjenega zavarovanja po zavarovalni polici, katerega pa je le-ta zavrnila.

Tožnik je ob sklepanju zavarovanja za sklenitev življenjskega zavarovanja izpolnil zdravstveni vprašalnik o zdravstvenem stanju, v katerem je odgovoril, da nima bolezni srca, povišanega krvnega tlaka ali bolezni ožilja. Odgovori niso bili resnicoljubi, saj je zavarovalec bil tri mesece pred sklenitvijo zavarovalne pogodbe na kardiološkem pregledu, kjer so mu ugotovili začetno hipertrofijo levega prekata in še nekatere druga zdravstvena stanja. Zdravnik mu je predpisal zdravila za zniževanje krvnega tlaka.[6]

Zavarovalna razmerja že po svoji naravi velevajo odkritost obeh strank, zaradi česar že zakon izrecno določa, da je obveznost zavarovalca, da ob sklenitvi pogodbe prijavi zavarovalnici vse okoliščine, ki so pomembne za ocenitev nevarnosti in so mu znane ali mu niso mogle ostati neznane.[7]

Če je zavarovalec namenoma neresnično prijavil ali namenoma zamolčal kakšno okoliščino take narave, da zavarovalnica ne bi sklenila pogodbe, če bi vedela za resnično stanje stvari, lahko zavarovalnica zahteva razveljavitev pogodbe.[8] Zavarovalnica pa se ne more sklicevati na neresničnost ali nepopolnost prijave, če so ji bile v trenutku, ko je bila sklenjena pogodba, znane ali ji niso mogle ostati neznane okoliščine, pomembne za ocenitev nevarnosti, zavarovalec pa jih je neresnično prijavil ali zamolčal.[9]

Načelo vestnosti in poštenja

Načelo vestnosti in poštenja, ki je določeno v 5. členu OZ, določa, da morajo udeleženci spoštovati načelo vestnosti in poštenja pri sklepanju obligacijskih razmerij in pri izvrševanju pravic in izpolnjevanju obveznosti iz teh razmerij. Udeleženci v obligacijskih razmerjih morajo v prometu ravnati v skladu z dobrimi poslovnimi običaji.

Navedeno načelo ne začne veljati šele, ko se določena pogodba sklepa ali izpolnjuje, ampak zajame tudi samo predpogodbeno fazo.[10] Pošten položaj terja, da so nevarnosti pogodbenikoma znane v enaki meri tako v obdobju pred in med sklenitvijo zavarovalne pogodbe.[11] Stranki pogodbe si morata skozi ves pogodbeni odnos prizadevati, da se bo realiziral skupen namen pogodbenikov (kavza),[12] ki je v zavarovalnih razmerjih že po svoji naravi tvegana. Stranki se morata vzdržati vsakršnih dejanj, ki bi ovirala uresničitev pogodbene kavze.

Ni pa vsako ravnanje, ki nasprotuje pogodbeni kavzi, takšno ravnanje, ki bi povzročilo neveljavnost pravnega posla. Iz okoliščin primera in ugotovitev sodišča izhaja, da zavarovalec ob sklepanju zavarovalne pogodbe ni govoril po resnici. Vendar sodišče hkrati dodaja, da je ena izmed lastnosti pravnih načel ta, da imajo »razsežnost teže ali pomembnosti«, ki se lahko tudi križajo. Te razsežnosti oziroma pomembnosti pa je potrebno medsebojno vselej uravnotežiti glede na zahteve konkretnega primera – torej tudi sankcije, ki iz takšne kršitve pritečejo.[13]

OZ v 35. členu ureja sankcijo ničnost za vse pogodbe katere nimajo kavze (podlage) ali je ta nedopustna. Navedeno določilo pa ne velja absolutno za zavarovalne pogodbe. Zakon navedeno materijo drugače ureja in zavarovalnici v primerih, ko zavarovalec namenoma neresnično prijavi ali zamolči okoliščino take narave, da zavarovalnica ne bi sklenila pogodbe, daje druga upravičenja. Zavarovalnica lahko zahteva razveljavitev pogodbe,[14] kar pomeni, da takšna pogodba ni nična po samem zakonu. Še več upravičenj ima v primeru nenamernih neresničnih ali nepopolnih prijav.[15] Zanimivo je dejstvo, da zakon ne ureja vprašanja kako je, ko gre za prijavo, ki je namerno napačna in se to razkrije šele po nastopu zavarovalnega primera. Iz tega razloga zavarovalnice to urejajo v svojih splošnih pogojih pogodbe.[16]

Sodišče pojasnjuje, da je zavarovalnica gospodarski subjekt in iz tega dejstva izhaja, da so njena ravnanja v sklenitveni fazi pogodbe strogo racionalna, kar pomeni da z vidika morale niti ni pomembno, »ali so zavarovalci resnicoljubni ali ne, marveč zgolj to, ali je seznanjena z resničnimi nevarnostnimi okoliščinami. Ni torej pomembno le to, ali je zavarovalec na vprašalnik odgovoril po resnici, marveč tudi to, ali so vprašanja relevantna. Zgolj to, da se neko vprašanje znajde v zavarovalničinem vprašalniku, še ne pomeni, da je z vidika rizika tudi relevantno.«[17] Ker gre pri nevarnostih v zvezi z zdravjem za medicinska vprašanja, se ta tveganja presojajo s pomočjo medicinskih izvedencev. Ta je v konkretnem primeru ugotovil, da zavarovalčeve zdravstvene težave v sklenitveni fazi niso predstavljale rizika za nastanek hujše bolezni, zaradi katerega zavarovalnica zavarovalne pogodbe s tožnikom ne bi sklenila, četudi bi za takšne okoliščine vedela.

Sklepno

V obligacijskih razmerjih veljajo določena načela in »pravila igre« katera zavezujejo vse udeležence. V primeru kršitev le-teh, ima nasprotna stran pravne možnosti, da zaščiti svoje interese. Ni pa vsaka kršitev takšna, da bi terjala sankcije. Kot vidimo iz predstavljenega primera, ne drži stališče zavarovalnice, da že sama kršitev resnicoljubnosti zadošča za sankcijo odklonitve plačila zavarovalnice po zavarovalni pogodbi.[18]

Po presoji sodišča, v primeru da zavarovalec zamolči določena dejstva o svojem zdravstvenem stanju, vendar ta dejstva ne pomenijo povečanega tveganja za nastanek zavarovalnega primera, gre za dejstva, ki ne vplivajo na poslovno odločitev zavarovalnice, ali bo sklenila zavarovalno pogodbo.

Luka Kreitner, dipl. prav.

 

 

 

[1] Sklep o objavi besedila Splošne deklaracije človekovih pravic (Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 3/18) z dne  13. 04. 2018.

[2] Vrhovno sodišče Republike Slovenije, opr. št. Sodba II Ips 76/2023 z dne 25. 01. 2024.

[3] Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo, 64/16 – odl. US in 20/18 – OROZ631).

[4] 921. člen OZ.

[5] 922. člen OZ.

[6] Vrhovno sodišče Republike Slovenije, opr. št. Sodba II Ips 76/2023 z dne 25. 01. 2024, točka št. 2.

[7] 931. člen OZ.

[8] 932. člen OZ.

[9] 935. člen OZ.

[10] Vrhovno sodišče Republike Slovenije, opr. št. Sodba II Ips 76/2023 z dne 25. 01. 2024.

[11] Ibidem.

[12] Višje sodišče v Ljubljani, opr. št. sklep in popravni sklep I Cp 3444/2014 z dne 04. 03. 2015.

[13] Vrhovno sodišče Republike Slovenije, opr. št. Sodba II Ips 76/2023 z dne 25. 01. 2024, točka št. 12.

[14] 932. člen OZ.

[15] Glej člen 933 OZ.

[16] Vrhovno sodišče Republike Slovenije, opr. št. Sodba II Ips 76/2023 z dne 25. 01. 2024, točka št. 26.

[17] Vrhovno sodišče Republike Slovenije, opr. št. Sodba II Ips 76/2023 z dne 25. 01. 2024, točka št. 35.

[18] Vrhovno sodišče Republike Slovenije, opr. št. Sodba II Ips 76/2023 z dne 25. 01. 2024, točka št. 38.