Pogosto se zgodi, da vozila ne upravlja oseba, ki je njen lastnik, ampak njegov ožji družinski član, prijatelj, znanec. V takih primerih se pojavi vprašanje, kdo odgovarja za prekršek in škodo v primeru prometne nesreče.

ODGOVORNOST ZA PREKRŠEK

Zakon o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v prvem odstavku 9. člena določa, da je globo za prekršek mogoče izreči zgolj osebi, ki je očitani prekršek storila z naklepom ali iz malomarnosti. Slednje pomeni, da slovenski pravni red ne pozna objektivne odgovornosti za prekršek.

Kadar je kršitelj ob zaznavi prekrška osebno navzoč na kraju storitve, z njegovo identifikacijo ni težav, četudi ni lastnik vozila, s katerim je bil prekršek storjen. Težava pa nastopi, kadar se stori prekršek zoper varnost cestnega prometa, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec. V takem primeru Zakon o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) v prvem odstavku 8. člena določa, da se za prekršek kaznuje lastnika ali imetnika pravice uporabe vozila, razen če ta dokaže, da tega prekrška ni storil. Omenjeni člen torej določa izpodbojno domnevo, da je prekršek storil lastnik vozila ali imetnik pravice uporabe. To pomeni, da mora lastnik vozila, kadar prejme plačilni nalog za prekršek, ki ga ni storil in je bil storjen z njegovim vozilom, izpodbiti domnevo odgovornosti iz 8. člena ZPrCP.

Domnevo odgovornosti je mogoče izpodbiti na dva načina, in sicer:

  • z alibijem v času storitve prekrška, za katerega mora lastnik oziroma imetnik pravice uporabe vozila predložiti razbremenilne dokaze, s katerimi izkaže, da v času storitve prekrška ni uporabljal vozila, s katerim je bil storjen prekršek (na primer predloži dokaze, kje se je nahajal v času storitve prekrška, s čimer izkaže, da je nemogoče, da bi bil hkrati na mestu storitve prekrška) ali
  • z razkritjem osebe, ki je prekršek storila.

Če lastnik vozila kot domnevni kršitelj v zahtevi za sodno varstvo predloži prepričljive dokaze, se postopek zoper njega ustavi. Prekrškovni organ pa ima še naprej dolžnost ugotoviti pravega voznika in izreči sankcijo v okviru zakonskih pooblastil.

ODGOVORNOST ZA ŠKODO V PRIMERU PROMETNE NESREČE

Za nastalo škodo je v skladu z 131. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) odškodninsko odgovoren tisti, ki povzroči prometno nesrečo. Zaradi varstva oškodovanca (in tudi povzročitelja) Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP) v drugi točki prvega odstavka 1. člena določa, da je potrebno skleniti obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti. Iz 15. člena ZOZP izhaja opredelitev omenjenega zavarovanja, in sicer mora lastnik vozila skleniti pogodbo o zavarovanju odgovornosti za škodo, ki jo z uporabo vozila povzroči tretjim osebam zaradi smrti, telesne poškodbe, prizadetega zdravja, uničenja in poškodovanja stvari, razen odgovornosti za škodo na stvareh, ki jih je sprejel v prevoz. V skladu z 2. členom ZOZP mora lastnik vozila omenjeno obvezno zavarovanje skleniti preden začne vozilo uporabljati v prometu in zavarovanje obnavljati, dokler je vozilo v uporabi. V primeru, da je vozilo registrirano na uporabnika vozila, se določbe, ki veljajo za lastnika vozila smiselno uporabljajo za uporabnika vozila. Po določbi 2.a člena ZOZP so z zavarovanjem lastnika vozila proti odgovornosti za škodo, povzročeno tretjim osebam krite tudi škode, ki jih povzročijo tretje osebe, ki po volji lastnika sodelujejo pri uporabi vozila. Če voznik uporablja vozilo s soglasjem lastnika, je z zavarovanjem odgovornosti lastnika krita torej tudi odgovornost voznika, če seveda ne obstajajo razlogi za izgubo zavarovalnih pravic. V skladu z drugim odstavkom 7. člena ZOZP pa ima zavarovalnica pravico do povračila izplačanih zneskov skupaj z obrestmi in stroški od zavarovanca oziroma odgovorne osebe v primerih, ki jih določa tretji odstavek 7. člena (na primer, če voznik škodo povzroči namenoma, če je voznik vozilo upravljal pod vplivom alkohola, mamil in drugih psihoaktivnih snovi, ipd.) ali zavarovalnimi pogoji, ki so navedeni na zavarovalni polici. Zavarovalnica, pri kateri je sklenjeno obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti, je dolžna izplačati škodo, če je sklenitelj zavarovanja ali zakoniti uporabnik vozila odgovoren za škodo. Oškodovanec namreč lahko na podlagi 20. člena ZOZP zahteva povrnitev škode, ki jo krije zavarovanje avtomobilske odgovornosti, neposredno od zavarovalnice. Vendar kot je že bilo navedeno, ima zavarovalnica v primerih, ko zavarovanec ravna v nasprotju s pogodbo o obveznem zavarovanju avtomobilske odgovornosti za škodo, povzročeno tretjim osebam, regresni zahtevek (z obrestim in stroški) nasproti zavarovancu. V skladu z zgoraj navedeno določbo 2.a člena ZOZP in sodno prakso, pa se obveznost povzročitelja nesreče, ki ni lastnik vozila, ga pa je uporabljal z njegovim soglasjem, da zavarovalnici povrne oškodovancu izplačan znesek, prav tako presoja glede na zavarovalno pogodbo. Po mnenju sodišča ni razloga, da bi bila oseba, ki ji lastnik prepusti vozilo v uporabo v slabšem ali boljšem položaju od njega, če bi vozil in sam povzročil nesrečo (VSRS sodba II Ips 165/2013, z dne 4.6.2015).

SKLEP

Dejstvo je, da se moramo zavedati odgovornosti, kadar svoje vozilo zaupamo drugi osebi, vendar pa ne moremo nositi pravnih posledic prekrška, ki ga nismo storili in pravočasno zahtevamo sodno varstvo s predložitvijo ustreznih dokazov v našo korist. Prav tako ne moremo odgovarjati za morebitno nastalo škodo v primeru prometne nesreče.

Nastja Dolamič, mag. prav.

Delite to zgodbo, izberite svojo platformo!

Kategorije prispevkov

Naštej kategorije: Pravo za vse

Najnovejši prispevki