Potovanja so prevzela posebno družbeno-ekonomsko vlogo v življenju posameznika in je njihovo polno in učinkovito uživanje samo po sebi vrednota, ki jo je vredno varovati. Razmah in razvoj turizma ter dejstvo, da potovanja in počitnice niso zgolj privilegij manjšinskega dela družbe, temveč so dobrina, kateri velik del ljudi namenja svoje prihranke ter dela in šole proste dni, so pripeljala do širitve priznavanja nepremoženjske škode turista, ki ne more v polni meri uživati počitnic.[1]
Priznanje izgube užitka na potovanju skozi prizmo stališča Sodišča EU in Direktiv 90/314/EGS ter 2015/2302
Izguba užitka na potovanju je posebna oblika nepremoženjske škode, ki jo je Sodišče EU prvič priznalo v zadevi Leitner proti TUI.[2]
Družina Simone Leitner je s turistično agencijo TUI sklenila pogodbo o all-inclusive dopustovanju v Turčiji. Teden dni po začetku počitnic je nekaj hotelskih gostov, tudi mladoletna Simone Leitner, utrpelo okužbo s salmonelo zaradi hotelske hrane. Zaradi resnih zdravstvenih nevšečnosti so jo pretežni del dopusta morali negovati starši. Po koncu počitnic je Simone Leitner proti agenciji TUI vložila odškodninsko tožbo zaradi telesnih bolečin ter škode zaradi izgube užitka na počitnicah.[3]
V času presojanja je veljala Direktiva 90/314/EGS[4], Sodišče EU pa je s sodbo odločilo, da jo je potrebno razlagati na način, da potrošnikom zagotavlja pravico do povrnitve nepremoženjske škode, ki nastane zaradi neizpolnitve ali nepravilne izvedbe storitev turističnega potovanja.[5] Namen Direktive 90/314/EGS je namreč varstvo potrošnikov in zanje ima povrnitev nepremoženjske škode zaradi izgube užitka na počitnicah poseben pomen.[6]
Zaradi sodbe Sodišča EU je odškodnina za izgubljene počitnice kot posledice kršitve pogodbe o pavšalnem potovanju splošno sprejeta v vseh državah članicah. Direktive EU so zavezujoče za vse države članice in njena sodišča. Ta morajo pri uporabi nacionalnega prava razlagati to pravo kolikor je mogoče v skladu z besedilom in namenom posamezne direktive. [7]
Leta 2015 je začela veljati nova Direktiva 2015/2302[8], ki se uporablja za turistične pakete, kadar jih trgovci potnikom ponujajo v prodajo ali jih potnikom prodajajo, in za povezane potovalne aranžmaje, ki jih trgovci omogočajo za potnike.
Skladno z Direktivo 2015/2302 je potnik upravičen, da od organizatorja prejme ustrezno nadomestilo za vsakršno škodo, ki jo utrpi zaradi kakršnih koli neskladnosti. Organizator pa se lahko te odgovornosti razbremeni, če dokaže, da je neskladnost:
- mogoče pripisati potniku,
- mogoče pripisati tretji stranki, ki ni povezana z zagotavljanjem potovalnih storitev, vključenih v pogodbo o paketnem potovanju, ter da je neskladnost nepredvidljiva ali neizogibna, ali
- posledica neizogibnih in izrednih okoliščin. [9]
Odgovornost organizatorja potovanja za nepremoženjsko škodo zaradi izgube užitka v slovenskem pravnem redu
Slovenska sodišča so bila kljub odločitvi Sodišča EU v zadevi Leitner proti TUI sprva deloma zadržana glede priznavanja odškodnine za to (pri nas dotlej nepriznano) obliko nepremoženjske škode.[10]
Nepremoženjska škoda je taksativno našteta v 132. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), in sicer so pravno priznane oblike nepremoženjske škode: povzročitev telesnih ali duševnih bolečin ali strahu drugemu ter okrnitev ugleda pravne osebe.
26.1. 2023 se je pričel uporabljati nov Zakon o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju: ZVPot-1)[11], ki v naš pravni red implementira Direktivo 2015/2302. Skladno z zakonom, organizator potovanja odgovarja za izpolnitev pogodbe o paketnem potovanju ne glede na to, ali vključene potovalne storitve izvaja sam ali jih izvaja drugo podjetje.[12]
Samo odgovornost organizatorja potovanja ureja 892. člen OZ, skladno s katerim potniku odgovarja za škodo, nastalo zaradi tega, ker storitve sploh niso bile ali so bile le delno izvršene. Razbremeni se lahko če dokaže, da je pri izbiri oseb, ki so jih opravile, ravnal kot skrben organizator potovanja.
Vrhovno sodišče je v sklepu II Ips 160/2013 z dne 23. 4. 2015 odločilo, da je oškodovanec upravičen do odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova izgube užitka na počitnicah oziroma zaradi izgube dopusta, čeprav OZ te vrste škode ne našteva izrecno med pravno priznanimi oblikami škode.
Družina je z agencijo sklenila pogodbo o organiziranju all-inclusive potovanja in letovanja v hotelu na otoku Rodos. Glede na sklenjeno pogodbo in visoko plačilo, so pričakovali brezskrben dopust, z zadovoljitvijo večine potreb (prevoz, bivaje, prehrano, animacijo, športne aktivnosti, varstvo otrok…). Družina pa se je ob prihodu v hotel znašla dobesedno sredi gradbišča – nedokončan je bil hotelski objekt, enako tudi objekti namenjenih rekreaciji, razvedrilu in varstvu otrok. Podobno se je gradbeno urejala tudi obala oziroma plaža. Zaradi finalizacije del je bil hotel umazan, prav tako pa je bila postrežba slaba.[13]
Vrhovno sodišče je sklenilo, da je potrebno določbe nacionalne zakonodaje razlagati v luči namena in cilja zakonodaje EU (tj. varstvo potrošnikov) in predvsem tudi skozi prizmo razlage Sodišča EU.[14]
Pri presoji nepremoženjske škode zaradi izgube užitka na potovanju je Vrhovno sodišče izhajalo iz koncepta osebnostnih pravic, upoštevajoč, da se je z navedenim stanjem hotela in hotelske postrežbe poseglo v duševno sfero oškodovancev (izguba uživanja, veselja oziroma duševne sprostitve). Po mnenju sodišča, nepremoženjsko škodo predstavlja že preprečitev utemeljeno pričakovanega užitka na dopustu. V pričakovana in uravnotežena duševna stanja posameznika je namreč poseženo v primerih, ko se prepreči duševna in telesna integracija oziroma regeneracija na dopustu, ki je kot ‘sredstvo uživanja’ temu namenjen.[15]
Presojanje višine odškodnine iz naslova nepremoženjske škode zaradi izgube užitka počitnic
Domača sodna praksa je skromna glede višine odškodnine, ki so se za podobne škode izoblikovale v praksi.
Vrhovno sodišče RS je v sodbi II Ips 69/2020 z dne 2. 3. 2022 presojalo upravičenost do odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi izgube užitka dveh posameznikov.
Oškodovanca sta z agencijo sklenila pogodbo o organiziranju potovanja na Palmo de Mallorca, v okviru katere je bil dogovorjen letalski prevoz, prevoz do hotela in nazaj na letališče ter namestitev v dvoposteljni sobi s pogledom na morje, klimo, balkonom in polpenzionom. Pričakovala sta sprostitev, brezskrbnost, užitek in razvajanje v okviru dogovorjenega aranžmaja. Ob prihodu v pogodbeno dogovorjeni v hotel jima hotelska soba ni bila na voljo in sta bila v poznih večernih urah nastanjena v nadomesti hotel in tako ostala brez dogovorjene večerje. Nadomestna soba ni imela pogleda na morje, niti ni bila obrnjena na morsko stran. Sobo v nadomestnem hotelu sta morala naslednje jutro zapustiti že ob 9:00, pri čemer sta ostala brez dogovorjenega zajtrka. Novo sobo sta dobila ob 13:00 v depandansi pogodbeno dogovorjenega hotela, v kateri pa ni delovala klima, ni imela pogleda na morje in ni bila obrnjena na morsko stran. V tej sobi sta preživela drugo in tretjo noč. Kasneje so ju preselili v novo sobo v objektu pogodbeno dogovorjenega hotela, v kateri sta bivala preostanek dopusta. Ta soba je bila majhna, z neustreznim balkonom, neposredno nad dostavno potjo in kontejnerji za smeti, zaradi česar sta ponoči slišala hrup smetarskih vozil. Prav tako tudi ta soba ni imela pogleda na morje ali bila obrnjena na morsko stran.[16]
- Z vidika načela individualizacije višine odškodnine je pomembno subjektivno doživljanje oškodovanca ob izgubi užitka na dopustu.
- V okviru načela objektivne pogojenosti višine odškodnine je treba okoliščine konkretnega primera primerjati s primerljivimi zadevami iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje nepremoženjskih škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Zato so pomembni tudi naslednji dejavniki: dogovorjeni namen, lastnosti in cena potovanja ter intenzivnost in trajanje kršitve pogodbe.[17]
S ceno potovanja ter njegovim dogovorjenim namenom in lastnostmi so začrtani okviri utemeljenih pričakovanj glede dopustniškega užitka. Za višjo ceno so pričakovanja glede kakovosti dopustniških doživetij utemeljeno višja. Prav tako so pričakovanja višja pri enkratnih (na primer poročnih) ali dlje časa načrtovanih potovanjih.[18]
Intenzivnost in trajanje kršitve pogodbe v razmerju do utemeljenih pričakovanj pa pomembno vplivajo na oceno intenzivnosti izgube užitka. Zgolj neznatne pomanjkljivosti ne zadoščajo za prisojo odškodnine. Ob tem je treba upoštevati tudi trajanje potovanja, saj pri krajših potovanjih praviloma že dan ali dva trajajoča kršitev pogodbe ne bo pomenila zgolj neznatne škode.[19]
Eva Poberžnik, dipl. prav.
[1] Povzeto po: Sklepni predlogi generalnega pravobranilca Tizzana z dne 20. 9. 2011 (C-168/00), točka 43.
[2] Simone Leitner proti TUI Deutschland GmbH & Co. KG. (C-168/00) z dne 12. 3. 2002.
[3] Prav tam, točka 7, 8, 9.
[4] Direktiva Sveta z dne 13. junija 1990 o paketnem potovanju, organiziranih počitnicah in izletih.
[5] [5] Simone Leitner proti TUI Deutschland GmbH & Co. KG. (C-168/00) z dne 12. 3. 2002., točka 24.
[6] Prav tam, točka 22.
[7] Možina Damjan, Nepremoženjska škoda zaradi izgube počitnic: Leitner pri nas doma, Podjetje in delo, letnik 40, številka 1, 2014, str. 45, 46.
[8] Direktiva (EU) 2015/2302 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o paketnih potovanjih in povezanih potovalnih aranžmajih, spremembi Uredbe (ES) št. 2006/2004 in Direktive 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Sveta 90/314/EGS.
[9] Drugi odstavek člena 14 Direktive 2015/2302.
[10] Zupan Nina, Odškodnina za izgubljeni dopust v domači sodni praksi: kaj se lahko naučimo?, Pravni letopis, 2016, str. 83.
[11] Zakon o varstvu potrošnikov (Uradni list RS, št. 130/22).
[12] 189. člen ZVPot-1.
[13] VSRS sklep II Ips 160/2013 z dne 23. 4. 2015, točka 4 in 8 obrazložitve.
[14] Prav tam, točka 11.
[15] Prav tam.
[16] VSRS sodba II Ips 69/2020 z dne 2. 3. 2022, točka 11 obrazložitve
[17] Prav tam, točka 19, 20, 21.
[18] Prav tam, točka 23.
[19] Prav tam.
Delite to zgodbo, izberite svojo platformo!
Kategorije prispevkov
Naštej kategorije: Pravo za vse
Najnovejši prispevki
