V sodobnem času se podjetja pogosto srečujejo z veliko plačilo nedisciplino svojih strank. Dolžniki zaradi finančne stiske ali drugih socialnih razlogov pogosto ne zmorejo plačati računov. Odprte terjatve vplivajo tudi na poslovanje podjetja, kar posledično vodi v prisilno izterjavo dolga.
Izvršilni postopek je sredstvo upnika za izterjavo njegove terjatve do dolžnika. Primarna udeleženca izvršilnega postopka sta tako upnik in dolžnik. Kadar dolžnik po zapadlosti terjatve, kljub pozivom upnika (npr. opomin), dolga ne plača, lahko upnik na sodišču vloži predlog za izvršbo, o katerem odloča sodišče. Najpogostejša predloga za izvršbo denarne terjatve sta predlog na podlagi verodostojne listine in predlog na podlagi izvršilnega naslova. Verodostojna listina je faktura, menica in ček s protestom in povratnim računom, kadar je to potrebno za nastanek terjatve, javna listina, izpisek iz poslovnih knjig, overjen s strani odgovorne osebe, po zakonu overjena zasebna listina in listina, ki ima po posebnih predpisih naravo javne listine (23. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ). Kot izvršilni naslov pa zakon predpisuje izvršljivo sodno odločbo in sodno poravnavo, izvršljiv notarski zapis ter drugo izvršljivo odločbo ali listino, za katero zakon določa, da je izvršilni naslov (17. člen ZIZ). V praksi se podjetja najpogosteje srečujejo z neplačilom računov svojih strank, zato lahko v takem primeru zoper svojega dolžnika, pričnejo sodno izterjavo na podlagi verodostojne listine – fakture ali pa izpiska iz poslovnih knjig, overjenega s strani odgovorne osebe (npr. izpis odprtih postavk).
Če sodišče predlogu ugodi, izda sklep o izvršbi, ki predstavlja sodno odločbo, na podlagi katere se lahko prične sodna izterjava dolga. Če se dolžnik s sklepom o izvršbi ne strinja, lahko zoper njega vloži pri sodišču ugovor v roku 8 dni od vročitve sklepa, za katerega mora plačati sodno takso. Če z ugovorom uspe (pogoj obrazloženosti, skladno z drugim odstavkom 53. člena ZIZ), sodišče sklep o izvršbi razveljavi in se postopek nadaljuje pred pristojnim sodiščem kot pravdni postopek, ki se v večini primerov konča s sodbo. Če dolžnik ugovora ne poda, sklep o izvršbi postane pravnomočen in predstavlja podlago za nadaljevanje sodne izterjave dolga.
Upnik mora tekom izvršilnega postopka skrbno izbirati sredstva izvršbe, in sicer tista za katera ocenjuje, da bodo najučinkovitejša za izterjavo njegove terjatve. Med najpogostejšimi sredstvi so rubež denarnih sredstev na dolžnikovem TRR (TRR dolžnika bo blokiran do višine upnikove terjatve, dokler terjatev ne bo poplačana), rubež dolžnikovih stalnih prejemkov (kadar je dolžnik fizična oseba, mu lahko upnik zarubi del plače in drugih prejemkov), rubež gotovine in rubež ter prodaja premičnin in nepremičnin dolžnika. Sredstva izvršbe denarne terjatve zakon določa v 30. členu ZIZ in upnik lahko uporabi le taksativno našteta sredstva. Pri izterjavi je v veliko pomoč upniku tudi izvršitelj, katerega naloga je biti nekakšna podaljšana roka upnika pri izterjavi dolga na terenu. On namreč skrbi za izvedbo rubežev gotovine in premičnin ter prodajo le-teh na dražbi.
Na upnike se tekom izvršilnega postopka obračajo dolžniki z različnimi življenjskimi zgodbami, med njimi tudi taki, ki so se znašli v izvršilnem postopku zaradi socialne stiske. Takim dolžnikom lahko upniki pridejo nasproti tako, da z njimi sklenejo dogovor o obročnem plačilu dolga in sodišču predlagajo odlog izvršbe (72. člen ZIZ). V takem primeru bo izvršilni postopek odložen za predlagano obdobje in postopek v tem času miroval. Upnik mora v takem primeru sodišču predložiti listino, iz katere izhaja soglasje dolžnika z odlogom, če pa teče izvršba na nepremičnino pa tudi pisno soglasje vseh ostalih upnikov, na predlog katerih je bila dovoljena izvršba na nepremičnino. Izvršba na predlog upnika se lahko odloži za največ eno leto (tretji odstavek 74. člena ZIZ), seveda pa lahko upnik predlaga tudi krajše obdobje odloga. V primeru, če se dolžnik ne drži obročnega plačila dolga, lahko upnik sodišču nemudoma predlaga nadaljevanje izvršilnega postopka.
Poplačilo upnikove terjatve je v praksi odvisno od tega, koliko premoženja ima dolžnik in ali to zadostuje za njegovo poplačilo. V primeru, ko je dolžnik brezposeln in prejemnik socialne podpore ali pa je zaposlen za minimalno plačo, drugega premoženja pa nima, bo sodišče upnika pozvalo, da predlaga druga sredstva izvršbe. V kolikor bi bil neuspešen tudi rubež premičnin, nepremičnin, vrednostnih papirjev, rubljivih terjatev in drugega premoženja nima, bo sodišče v takem primeru izvršbo ustavilo. Upnik lahko vedno v roku 10 let od pravnomočnosti sklepa o izvršbi ponovno vloži nov predlog za izvršbo zoper istega dolžnika, v kolikor oceni, da je v tem času dolžnik pridobil kakšno novo premoženje ali se je npr. zaposlil. V tem primeru bo pravnomočen sklep o izvršbi iz prvega izvršilnega postopka postal izvršilni naslov in podlaga za novo izvršbo.
Omeniti je moč še situacijo, kadar se nad dolžnikom tekom izvršilnega postopka prične stečajni postopek. V tem primeru bo sodišče izvršilni postopek v večini primerov ustavilo, izjemoma pa tudi prekinilo. Če upnik v izvršilnem postopku do začetka stečajnega postopka še ni pridobil ločitvene (zastavne) pravice na premičnini ali nepremičnini, se bo izvršilni postopek ustavil. Če pa je upnik pridobil ločitveno pravico, potem pa ločujemo situacijo, ko do začetka stečaja še ni bila opravljena prodaja premoženja – v tem primeru se izvršilni postopek prekine; in situacijo, ko je že bila opravljena prodaja premoženja – stečajni postopek ne vpliva na izvršilnega in se prodaja izpelje do konca (tretji odstavek Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – v nadaljevanju ZFPPIPP). Upnik postane udeleženec stečajnega postopka šele, ko prijavi svojo terjatev. Terjatev mora prijaviti v roku treh mesecev (v primeru stečaja fizične osebe t.i. osebni stečaj, lahko prijavi do izdaje sklepa o končanju stečajnega postopka). Prijava terjatve daje upniku možnost sodelovanja v stečajnem postopku dolžnika in sicer tako, da se bo v primeru oblikovanja stečajne mase (premoženje dolžnika), njegova terjatev lahko (delno) poplačala, v kolikor bo premoženje dolžnika zadostovalo za poplačilo terjatev vseh upnikov. Ko je stečajni postopek nad pravno osebo končan in upnik tudi v tem postopku ni bil poplačan, upnik izgubi možnost še naprej terjati njegovo terjatev, saj taka pravna oseba preneha obstajati. V primeru, da je končan stečajni postopek nad fizično osebo, pa ločimo dve situaciji. Prva je, ko so dolžniku odpuščene obveznosti, v tem primeru upnik izgubi pravico sodne izterjave dolga. V kolikor pa dolžniku niso odpuščene obveznosti, potem pa po končanju stečajnega postopka ponovno prične s sodno izterjavo dolga tako, da vloži nov predlog za izvršbo zoper dolžnika in skuša doseči poplačilo dolga v novem izvršilnem postopku.
Upnikov uspeh pri izterjavi dolga je tako odvisen od več zgoraj navedenih dejavnikov. Vendar je zelo pomembno, da upnik takoj, ko njegova terjatev zapade, začne ravnati hitro in aktivno. Le tako bo v primeru večjega števila drugih upnikov povečal svoje možnosti za poplačilo svoje terjatve pred ostalimi upniki. Ključnega pomena pa je tudi komunikacija z dolžnikom, katera naj poteka ažurno. Namreč dolžniki se žal velikokrat le želijo izogniti plačilu dolga ali podaljševati rok plačila in le vztrajen ter aktiven upnik bo lahko dosegel poplačilo svoje terjatve v celoti.
Avtor: Pravo za vse
Delite to zgodbo, izberite svojo platformo!
Kategorije prispevkov
Naštej kategorije: Pravo za vse
Najnovejši prispevki