PRIJAVA PREBIVALIŠČA

Najemniki pogosto naletijo na izziv, ko se znajdejo v situaciji, kjer jim najemodajalci ne dovolijo prijave stalnega prebivališča v najetem stanovanju ali hiši. Ta praksa prisili najemnike, da ohranjajo prijavljeno stalno prebivališče na drugem naslovu, kar je že iz praktičnih vidikov pogosto nemogoče, po drugi stani pa se postavlja vprašanje, kaj naj stori tisti, ki stalnega naslova ne morejo prijaviti nikjer drugje. V pričujočem članku bomo najemnikom pojasnili kakšne so njihove pravice v zvezi s prijavo stalnega prebivališča in možne ukrepe, ki jih imajo najemniki v takšnih situacijah ter tudi, kako lahko zaščitijo svoje pravice, če se znajdejo v položaju, kjer jim najemodajalci ne dovolijo prijave stalnega prebivališča v najeti nepremičnini.

1. Splošna ureditev

Področje prijavne in odjavne obveznosti stalnega in začasnega prebivališča ureja Zakon o prijavi prebivališča (Ur. l. RS, št. 52/16, s spremembami, v nadaljevanju: ZPPreb-1). Ta v 5. členu določa prijavno obveznost posameznika, skladno s katero mora posameznik pri upravni enoti prijaviti stalno prebivališče v osmih dneh od dneva naselitve na naslovu, kjer stalno prebiva. Posameznik ima lahko samo eno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji (1. odstavek 6. člena ZPPreb-1).

Skladno z 2. členom ZPPreb-1, je stalno prebivališče v Republiki Sloveniji naslov, na katerem posameznik stalno prebiva, in je ta naslov središče njegovih življenjskih interesov, kar se presoja na podlagi njegovih družinskih, partnerskih, delovnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in naslovom, kjer živi, obstajajo tesne in trajne povezave. Na drugi strani pa določa tudi, da je začasno prebivališče naslov v Republiki Sloveniji, na katerem posameznik začasno prebiva zaradi dela, šolanja, prestajanja kazni ali drugih razlogov.

Na tem mestu se postavlja vprašanje, kako razločiti med stalnim ali začasnim prebivališče. Za primer vzemimo študenta, ki se od staršev odseli v kraj, kjer bo študiral in tam sklene najemno pogodbo z najemodajalcem. Omenjeni študent v nekaj letih v kraju študija vzpostavi socialno mrežo, spozna nove prijatelje in punco. Po koncu dodiplomskega študija se vpiše na magistrski študij in začne redno opravljati študentsko dela pri delodajalcu, kjer se želi po koncu študija tudi zaposliti. V tem času se preseli v novo najemno stanovanje, kjer prebiva skupaj s svojo punco. Študent se je v kraju študija »udomačil« in ni dvoma, da si bo po koncu študija v tem kraju poiskal tudi delo.

Ali bi v tem primeru, ki se pojavlja pogosto, še vedno lahko govorili o tem, da ima študent v kraju študija zgolj začasno prebivališče? Res je, da ZPPreb-1 v 2. členu, ko definira pojem začasnega prebivališča, govori o kraju, kjer se oseba izobražuje, vendar moramo v konkretnem primeru upoštevati tudi druge okoliščine, ki nakazujejo na to, da oseba v kraju študija stalno prebiva. Skladno z definicijo stalnega prebivališča se namreč pri presoji stalnega prebivališča upoštevajo tudi okoliščine, kot so partnerske vezi, delovno mesto in tudi ekonomske in socialne vezi, vse te okoliščine pa morajo nakazovati, da obstajajo med posameznikom in naslovom, kjer živi, stalne in trajne povezave. Ni posebnega dvoma, da bi v našem primeru prebivališče, kjer naš študent prebiva, lahko označili kot stalno prebivališče v smislu 2. odstavka ZPPreb-1. Našega študenta s krajem prebivanja vežejo praktično vsi življenjski interesi, zaradi česar je jasno, da ga s krajem prebivanja povezujejo stalne in trajne povezave, čeprav je v tem kraju v začetku prebival zgolj zaradi študija. Povsem življenjsko je, da posameznik, po številnih letih, preživetih na določenem kraju, tam vzpostavi močne in trajne prijateljske, partnerske in delovne vezi. V teh okoliščinah lahko kraj, ki je sprva predstavljal zgolj začasno postojanko za izpolnitev določene življenjske potrebe, preraste v središče vseh njegovih osebnih in profesionalnih interesov.

Seveda pa zgornji primer ne izključuje možnosti, da lahko oseba že v trenutku, ko se preseli v novo najemniško stanovanje izpolnjuje pogoje, po katerih bi se njegovo novo prebivališče štelo za stalno prebivališče. Pravzaprav je večina takih primerov takšnih, zgornji primer služi predvsem za ilustracijo razlike med začasnim in stalnim prebivališčem.

2. Težave pri prijavi stalnega prebivališča

Uvodoma smo torej ugotovili, da lahko začasno prebivališče s časom postane stalno prebivališče posameznika, hkrati pa lahko za stalno prebivališče štejemo najemno stanovanje že od prvega dne, ko se najemnik vanj vseli. Razumno je tudi, da posamezniki, še posebej mlajši ljudje, s časom želijo več samostojnosti in si zaradi te želje spremenijo stalno prebivališče na naslov, na katerem prebivajo na podlagi najemne pogodbe.

Problem pa se pojavi, ko takšen najemnik po nekaj letih najema ponovno prebere najemno pogodbo in ugotovi, da je v njej določilo, ki mu preprečuje, da bi kot stalno prebivališče prijavil naslov, kjer sedaj stalno prebiva. Takšna določila se navadno pojavljajo v obliki določbe, ki določa, da ima najemnik pravico na naslovu prijaviti začasno prebivališče, ne pa tudi stalnega ali v obliki določbe, ki določa, da mora najemnik pred prijavo stalnega prebivališča pridobiti dovoljenje najemodajalca. Prava nevešč posameznik se seveda ne vpraša, ali je takšno pogodbeno določilo sploh veljavno, temveč na tej točki opusti misel o prijavi stalnega prebivališča, kar v veliki večini primerov pomeni, da se mora po pošto še vedno vračati k svojim staršev, v najhujših primerih pa je prisiljen, da stalno prebivališče prijavi na naslovu prijateljev ali znancev.

Prav zaradi tega razloga je pomembno opozoriti, da so določila, ki smo jih opisali zgoraj, ki bi posameznika omejevala pri prijavi stalnega prebivališča nična in se kot taka štejejo za nezapisana, posledično pa »kršitev« le teh sploh ne pomeni kršitev najemne pogodbe.  Preprosto povedano, kljub temu, da najemniku najemodajalec pogodbeno prepoveduje ali omejujejo prijavo stalnega prebivališča na naslovu prebivanja, ima najemnik ne le pravico, ampak tudi dolžnost, da na takšnem naslovu prijavi stalno prebivališče. ZPPreb-1 namreč v 6. odstavku 7. člena določa, da lastnik, solastnik ali stanodajalec (najemodajalec), ki posamezniku dovoli prebivali na naslovi, ne sme omejevati njegove prijavne dolžnosti. Omenjeno določilo je prisilne narave, kar pomeni, da drugačna pogodbena ureditev med strankami (najemnikom in najemodajalec) ni pravno dopustna.

Sledi, da ima najemnik v vsakem primeru pravico, da na naslovu, kjer prebiva na podlagi najemne pogodbe ali druge pogodbe, ki mu daje pravico prebivanja, tam prijavi svoj stalni naslov. Najemnik pa mora pri prijavi svojo pravico prebivanja tudi izkazati, kar stori s predložitvijo najemne pogodbe ali druge pogodbe iz katere izhaja pravica do prebivanja (4. odstavek 7. člena ZPPreb-1).

Pravico (in tudi dolžnost) prijave spremembe stalnega prebivališča ima torej najemnik ne glede na to, če se s tem najemodajalec strinja ali ne. V primeru, da najemodajalec negoduje ob novici, da je najemnik, ki v njegovem stanovanju stalno prebiva, na tem naslovu prijavil stalno prebivališče, pa svetujemo, da najemnik najemodajalca opozori, da vsakršno omejevanje prijavne obveznosti najemodajalca predstavlja kršitev 6. odstavka 7. člena ZPPreb-1, ki se kaznuje z globo od 200,00 do 600,00 EUR (5. točka 1. odstavka 45. člena ZPPreb-1). Prav tako najemniku v tem primeru svetujemo, da najemodajalcu pojasni, da ima ta v primeru, ko najemnik, po izteku najemne pogodbe iz naslova, kjer je prebival v najemu, ne odjavi svojega stalnega prebivališča, možnost, da pri upravni enoti sproži postopek ugotavljanja stalnega prebivališča (18. člen ZPPreb-1). Upravna enota pa bo po obvestilu lastnika po uradni dolžnosti preverila, če oseba na naslovu stalno prebiva, nato pa bo, če bo ugotovila, da posameznik na naslovu ne prebiva več, bodisi vpisala njegov novi stalni naslov ali pa bo njegov stalni naslov izbrisala iz registra stalnega prebivalstva. Najemodajalce pogosto namreč skrbi, da si najemniki po izselitvi iz najemniškega stanovanja ne bodo spremenili stalnega naslova, ne zavedajo pa se, da lahko omenjeno opustitev (nekdanjega) najemnika sanirajo tudi sami.

Rok Kuster, dipl. prav.