Prikrito delovno razmerje

Delovna razmerja ureja Zakon o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1), ki delovno razmerje v 4. členu opredeljuje kot razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organizirani delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Ti kriteriji predstavljajo elemente delovnega razmerja, ki so bistveni za razlikovanje delovnega razmerja od drugih pogodbenih razmerij, da lahko govorimo o delovnem razmerju, pa morajo biti podani kumulativno. V skladu s 13. členom ZDR-1 se namreč delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, če obstajajo elementi delovnega razmerja, v primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem, pa se na podlagi 18. člena ZDR-1 domneva, da delovno razmerje obstaja, če so ti elementi podani.

Po mnenju sodišča,[1] gre za prikrito delovno razmerje v primeru, če se razmerje med delavcem in delodajalcem navzven prikazuje drugače, kot je v resnici, z namenom izničenja ali zmanjšanja zaščite, ki se zagotavlja delavcem oziroma zaradi izogibanja plačila davkov in prispevkov. ZDR-1 ureja samo delovna razmerja, to so razmerja, ki se sklenejo s pogodbo o zaposlitvi, in ne tudi drugih pogodbenih razmerij, na podlagi katerih se delo lahko opravlja. To pa pomeni, da osebe, ki delo opravljajo na podlagi katere druge pogodbe, praviloma nimajo pravic, ki jih zagotavlja ZDR-1 osebam, ki delo opravljajo na podlagi pogodbe o zaposlitvi.

V praksi se kot oblike pogodbenih razmerij, ki največkrat predstavljajo prikrito delovno razmerje pojavljajo predvsem: (1) podjemna pogodba oziroma pogodba o delu, (2) poslovno sodelovanje s samozaposleno osebo, (3) dijaško in študentsko delo.

• Podjemna pogodba oziroma pogodba o delu

Podjemna pogodba oziroma pogodba o delu je pogodba civilnega prava in jo ureja Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ). S podjemno pogodbo se podjemnik zaveže opraviti določen posel, kot je izdelava ali popravilo kakšne stvari, kakšno telesno ali umsko delo ipd., naročnik pa se zaveže, da mu bo za to plačal.[2] Ker ZDR-1 ureja samo delovna razmerja, in ne tudi drugih pogodbenih razmerij, oseba, ki opravlja delo na podlagi podjemne pogodbe, ni upravičena do pravic, ki jih določa ZDR-1, hkrati pa ZDR-1 v 13. členu tudi izrecno prepoveduje, da bi se delo opravljajo na podlagi pogodbe civilnega prava, če so podani vsi elementi delovnega razmerja, ki omogočajo sklenitev pogodbe o zaposlitvi.

• Samozaposleni

Ko govorimo o prikritem delovnem razmerju v primeru samozaposlenih, imamo v mislih poslovno sodelovanje z osebo, ki je formalno samozaposlena, vendar pa izpolnjuje vse pogoje za delavca. Takšne navidezne samozaposlene lahko največkrat prepoznamo po tem, da imajo zgolj eno stranko na mesec, ki je tudi edina od katere dobijo plačilo in s katero bi morali imeti sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Bistvena razlika med delavci in samozaposlenimi je v tem, da samozaposleni niso deležni delovnopravnega varstva, bremenijo pa jih tudi stroški plačila prispevkov in davkov, pri čemer v delovnem razmerju nosi te stroške delodajalec.[3]

• Dijaško in študentsko delo

Razlikovanje dela v delovnem razmerju od dela, ki ga opravljajo dijaki in študenti je v tem, da je dijaško in študentsko delo opredeljeno kot začasno in občasno delo, kar pa po mnenju sodišča[4] ni, če dijak oziroma študent opravlja delo na mesečni, kot tudi letni ravni, v približno enakem obsegu kot delavci v delovnem razmerju. Odločilna kriterija za razmejitev dela v delovnem razmerju in dijaškega ter študentskega dela sta predvsem čas opravljanja dela in narava dela.[5] V skladu s stališčem sodišča,[6] pa ni nujno, da ima dijaško in študentsko delo vse elemente delovnega razmerja, četudi je po svoji naravi in vsebini zelo podobno delovnemu razmerju. Dijaško in študentsko delo se namreč lahko opravlja tudi na podlagi stalne napotnice, kar pomeni, da dijak oziroma študent delo opravlja daljše časovno obdobje oziroma da v nekem časovnem obdobju večkrat opravlja delo, kar pa še ne utemeljuje obstoja delovnega razmerja.

MOŽNOSTI POSAMEZNIKA, KI MENI, DA DELO OPRAVLJA NA PODLAGI PRIKRITEGA DELOVNEGA RAZMERJA

Posameznik, ki meni, da opravlja delo na podlagi prikritega delovnega razmerja, ima po določilih 200. člena ZDR-1 pravico pisno zahtevati, da delodajalec kršitev odpravi oziroma da svoje obveznosti izpolni. Če delodajalec nato v roku osmih delovnih dni po vročitvi zahteve delavca, ne izpolni svoje obveznosti oziroma ne odpravi kršitve, pa lahko delavec v roku 30 dni od poteka 8 dnevnega roka, zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnih sodiščem.

Kadar so v konkretnem pravnem razmerju podani elementi delovnega razmerja, gre za delovno razmerje, čeprav med strankama ni sklenjena pogodba o zaposlitvi in če v primeru spora o obstoju delovnega razmerja delavec lahko dokaže elemente delovnega razmerja, se domneva, da delovno razmerje obstaja.[7]  Tudi, če se ugotovi, da je bila volja strank skleniti dotično pogodbo civilnega prava, se oseba šteje za delavca in zanjo velja delovno pravo v celoti.[8] V primeru ugotovitve, da je pri pogodbenem razmerju v resnici šlo za prikrito delovno razmerje, pa je delodajalec dolžan posamezniku obračunati tudi davke in prispevke iz delovnega razmerja, za nazaj.[9] Sodišče pa lahko v skladu s 118. členom ZDR-1 odloči tudi o prenehanju delovnega razmerja, če ugotovi, da glede na interes obeh pogodbenih strank, nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo mogoče. Na predlog katerekoli stranke sodišče tako ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

Posameznik, ki meni, da je v prikritem delovnem razmerju, pa ima tudi možnost, da kršitev elektronsko, po pošti, ali osebno prijavi Inšpektoratu RS za delo. V primeru, da inšpektor nato pri inšpekcijskem nadzoru ugotovi, da gre za opravljanje dela na podlagi pogodb civilnega prava v nasprotju z ZDR-1, v skladu z 19. členom Zakona o inšpekciji dela (v nadaljevanju ZID-1)  z odločbo prepove opravljanje dela delavcev do odprave nepravilnosti in v odločbi hkrati odredi, da mora delodajalec dotičnemu posamezniku izročiti pisno pogodbo o zaposlitvi v roku treh delovnih dni po vročitvi odločbe. Posameznik, ki pa mu kljub odločbi inšpektorja pogodba o zaposlitvi ni bila vročena, pa lahko v nadaljnih 30 dneh od poteka roka za vročitev pogodbe o zaposlitvi oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitve, zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem.

Maruša Ščedrin, dipl. prav. (UN)

[1] VDSS Sodba in sklep Pdp 352/2018, z dne 20. 12. 2018.

[2] 619. člen OZ.

[3] Senčur Peček, D., Samozaposleni, ekonomsko odvisne osebe in obstoj delovnega razmerja, Delavci in delodajalci, letnik 14, št. 2/3, Ljubljana 2014, str. 212-214.

[4] VSRS Sodba VIII Ips 82/2013, z dne 14. 10. 2013.

[5] VDSS Sklep Pdp 666/2012, z dne 06. 12. 2012.

[6] VDSS Sodba Pdp 336/2018, z dne 07. 11. 2018.

[7] Kresal Šoltes K., Kresal B., Senčur Peček D., Vodnik po pravicah iz delovnega razmerja: najpogostejša vprašanja in odgovori, z besedilom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), 2. izdaja, Inštitut za delo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljublaja 2014, str. 11.

[8] VDS Sklep Pdp 1082/2006, z dne 10. 05. 2007.

[9] VSRS Sklep VIII Ips 20/2019, z dne 03. 12. 2019