Razdedinjenje in dedna nevrednost

Osrednji predpis na področju dedovanja v slovenskem pravnem redu je Zakon o dedovanju (v nadaljevanju ZD),[1] ki omogoča dedovanje na podlagi zakona ali oporoke (7. člen ZD). Tako o oporočnem[2] kot o zakonitem[3] dedovanju smo v Društvu Pravo za vse že pisali, zato se bomo v tem članku podrobneje posvetili institutoma, ki dedičem preprečujeta dedovanje.

Govorili bomo o dedni nevrednosti in razdedinjenju. Uvodoma lahko izpostavimo, da pride institut razdedinjenja v poštev samo pri oporočnem dedovanju, medtem ko je dedna nevrednost lahko uveljavljena tako pri dedovanju na podlagi zakona kot tudi na podlagi oporoke (16. in 42. člen ZD).

RAZDEDINJENJE

Prvi odstavek 42. člena izrecno določa, da lahko osebo razdedini oporočitelj, poleg tega pa tudi, da mora ta oseba biti nujni dedič. Oporočitelj lahko torej razdedini tistega, ki mu gre del dediščine po samem zakonu, čeprav ga je zapustnik v oporoki prezrl.[4] V to skupino ZD uvršča potomce pokojnika, njegove posvojence in njihove potomce, njegove starše in njegovega zakonca. Če pa so trajno nezmožni za delo, brez potrebnih sredstev za življenje, pa so nujni dediči tudi dedki in babice ter bratje in sestre pokojnika.[5] Tem osebam pri dedovanju torej pripada del zapuščine, s katerim zapustnik ne more razpolagati (t.i. nujni delež).[6]

ZD razlikuje med popolnim in delnim razdedinjenjem (42. člen). Popolno razdedinjenje pomeni popolno izgubo dedne pravice, zato po zapustniku ne more dobiti ničesar, med tem ko delno razdedinjenje pomeni le zmanjšanje nujnega deleža.[7]

Vzroki razdedinjenja

Bistveno pri razdedinjenju je, da je podan razlog razdedinjenja, pri čemer sodna praksa poudarja, da vzrokov razdedinjenja ni mogoče obravnavati zgolj kot izraz nenaklonjenosti zapustnika proti dediču, ampak morajo nositi močnejšo težo in se zato razlagajo strogo.[8] Zakon tako navaja 3 skupine razlogov razdedinjenja:

1. dedič se je s kršitvijo kakšne zakonite ali moralne dolžnosti huje pregrešil nad zapustnikom
2. dedič je naklepoma storil kakšno hujše kaznivo dejanje zoper njega ali njegovo družino ali
3. dedič se je vdal brezdelju in nepoštenemu življenju (drugi odstavek 42. člena ZD).

Pod kršitev zakonitih dolžnosti lahko uvrstimo kršitev določb Družinskega zakonika, recimo dolžnosti preživljanja.[9] Glede kršitve moralne dolžnosti pa je potrebno poudariti, da gre za pravni standard, ki ga v konkretnem primeru napolni sodišče, v vsakem primeru pa velja, da mora iti za težjo kršitev po merilih širše družbene morale in ne samo glede na razmerje med oporočiteljem in nujnim dedičem.[10] Za ponazoritev lahko navedemo primer, kjer je sodišče zapisalo, da samo prepiranje in obstoj sodnih sporov ne predstavlja zadostnega razloga in hkrati navedlo, da se: »kot hujša kršitev moralne dolžnosti dediča do zapustnika šteje zlasti grdo ravnanje, opustitev dolžnega spoštovanja, opustitev pomoči ob bolezni ali težavah, opustitev obiskov in podobno ravnanje.«[11]

Kar se tiče razloga kaznivega dejanja zoper zapustnika velja izpostaviti, da se priznava tudi kaznivo dejanje, glede katerega je bil dedič spoznan za odgovornega s strani civilnega sodišča in ne zgolj kazenskega.[12]

Tudi tretji pogoj, tj. brezdelje in nepošteno življenje, je treba razlagati strogo. Tako tudi sodna praksa zavzema stališče, da nerazumno zapravljanje preko zmožnosti, zadolževanje v osebni in poklicni sferi, najemanje posojil, ki jih oseba ni bila sposobna plačevati, ter samo dejstvo, da je dedinja tudi po polnoletnosti živela pri starših, tj. zapustniku, brez da bi v skupno gospodinjstvo kakorkoli prispevala, ne predstavlja razloga za zakonski odvzem pravice do nujnega deleža.[13]

Pogoji za veljavnost razdedinjenja

Pogoji za veljavno razdedinjenje so opredeljeni s 43. členom ZD. Tako mora oporočitelj svoj namen o razdedinjenju na nedvomen način izraziti v oporoki. Kot izhaja iz besedila tega člena, razlog za razdedinjenje ne rabi biti naveden, je pa le-to koristno. V vsakem primeru pa se zahteva, da je  razlog dejansko podan v času sestave oporoke, kadar pa je razlog za razdedinjenje brezdelje in nepošteno življenje, pa mora razlog biti podan tudi v času smrti zapustnika.[14] Kot primer lahko navedemo sodbo, v kateri je sodišče zapisalo da zadošča že, da je iz oporoke razviden zapustnikov namen z zapisom, da »tožencu ne zapušča ničesar, ker se do njega in žene neprimerno obnaša, ju zaničuje…«[15]

Posledice razdedinjenja

Z razdedinjenjem dedič izgubi dedne pravice v obsegu razdedinjenja, pravice drugih oseb, ki lahko dedujejo po zapustniku, pa se določijo, kot da bi razdedinjeni umrl pred zapustnikom (44. člen ZD). Pri popolnem razdedinjenju bodo po razdedinjenem dediču zato lahko dedovali njegovi potomci. Če potomcev razdedinjeni nima, se povečajo nujni deleži drugih nujnih dedičev, drugače pa postanejo nujni dediči tisti zakoniti dediči, ki dedujejo v naslednjem dednem redu, če takih dedičev ni, pa se razpoložljivi del poveča za nujni delež razdedinjenega.[16]  

Če so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost razdedinjenja nujnih dedičev, glede na četrto alinejo drugega odstavka 210. člena ZD zapuščinsko sodišče ne more samo odločiti o spornih dejstvih, ampak je dolžno ta postopek prekiniti in stranke napotiti na pravdo.[17] Poleg tega pa ZD določa, da v primeru spora o utemeljenosti razdedinjenja, utemeljenost dokazuje tisti, ki se na razdedinjenje sklicuje (tretji odstavek 43. člena ZD).

DEDNA NEVREDNOST

Dedna nevrednost onemogoči dedno sposobni fizični osebi, da bi dedovala tako na podlagi oporoke kot tudi zakona.[18] Enako kot ZD navaja razloge za razdedinjenje, jih navaja tudi za dedno nevrednost v 126. členu, skupno pa jim je, da nakazujejo na varovanje zapustnika in izhajajo iz domnevne volje oporočitelja, da ne bi želel dopustiti dedovanja osebi, ki se je zoper njega pregrešila.[19] Dedno nevreden je tisti, ki je:

1. z naklepom vzel ali poskusil vzeti življenje zapustniku;
2. s silo ali grožnjo prisilil zapustnika ali ga z zvijačo pripravil do tega, da je napravil ali preklical oporoko ali kakšno določilo v oporoki, ali mu preprečil to storiti;  
3. uničil ali skril zapustnikovo oporoko z namenom, da bi preprečil izpolnitev zapustnikove poslednje volje, kakor tudi, kdor je ponaredil zapustnikovo oporoko;
4. huje pregrešil zoper dolžnost preživljati zapustnika, ki ga je bil po zakonu dolžan preživljati, kakor tudi, kdor ni hotel dati zapustniku potrebne pomoči. 

Dedno nevreden skladno s prvim pogojem ni samo storilec, temveč se nevrednost nanaša tudi na sostorilca, pomočnika ali napeljevalca. Vsekakor pa dedna nevrednost ne pride v poštev, če je dejanje bilo storjeno v silobranu ali skrajni sili.[20] Vsekakor tudi ne zadosti zgolj grožnja s smrtjo.[21]

Drugi naveden pogoj je podan, kadar ta grožnja oz. zvijača izhaja od osebe, ki naj bi dedovala ali od tretje osebe ob pomoči ali napeljevanju potencialnega dediča, med tem ko je grožnja lahko naperjena tudi zoper osebo, ki je zapustniku blizu in ne samo zoper njega.[22]

Kar se tiče tretjega pogoja, bi izpostavili tudi, da sodna praksa priznava možnost dedne nevrednosti tudi tistega, ki je uveljavil oporoko, za katero ve, da je ponarejena oz. ne odraža resnične volje zapustnika.[23]

Glede zadnjega pogoja, bi izpostavili da gre za pravni standard, katerega vsebino sodišče presodi v vsakem konkretnem primeru po predpisih, ki veljajo v času kršitve.[24] Vsekakor pa je pogoj podan, ko se odrazijo hude posledice na življenju in zdravju zapustnika, tako je torej dedno nevreden tisti, ki krivdno zapustniku ni nudil nujne pomoči, s katero bi ohranil življenje in zdravje, kljub temu da z nudenjem pomoči ne bi spravil sebe ali koga drugega v nevarnost.[25] Hkrati je v okviru tega pogoja sodišče zapisalo, da samo občasno obiskovanje zapustnika materialno preskrbljeni in dobro oskrbovani zapustnici ne pomeni opustitve preživljanja in nudenja pomoči in posledično dedne nevrednosti dediča.[26]

Nadalje je pomembno, da sodišča sama pazijo na dedno nevrednost, razen v primerih zadnjega pogoja, tj. opustitev nudenja pomoči in pregrešitve zoper dolžnost preživljanja (tretji odstavek 127. člena ZD). Dedno nevrednost pa lahko uveljavlja le oseba, ki ima pravni interes, da nevredni ne bi dedoval.[27]

Posledice dedne nevrednosti

Temeljna posledica dedne nevrednosti je torej, da konkretna oseba ne more dedovati tako na podlagi zakona kot tudi na podlagi oporoke. To pa ne predstavlja ovira za potomce nevrednega, saj velja, da le-ti dedujejo, kakor da bi nevreden umrl pred zapustnikom (prvi odstavek 127. člena ZD). To nedvomno velja pri dedovanju na podlagi zakona, kjer potomci po nevrednem dedujejo na podlagi vstopne pravice po 12. členu ZD, med tem ko pri oporočnem dedovanju deduje tisti, ki ga je oporočitelj določil kot dediča namesto dediča, ki bi postal dedno nevreden ali bi umrl pred zapustnikom.[28] Zato v primeru, če oporočitelj ne določi nadomestnega dediča, nastopi zakonito dedovanje.[29]

Kljub temu pa nevrednost preneha, če zapustnik nevrednemu dediču odpusti (drugi odstavek 127. člena ZD).

Navsezadnje pa tudi za primer dedne nevrednosti ZD s četrto alinejo drugega odstavka 210. člena v primeru spora glede nevrednosti zapuščinsko obravnavo prekine in stranke napoti na pravdo, kot velja za primere razdedinjenja.

Špela Beranič, dipl. prav. (UN)

[1] Zakon o dedovanju, Uradni list SRS, št. 15/76, 23/78, Uradni list RS, št. 13/94 – ZN, 40/94 – odl. US, 117/00 – odl. US, 67/01, 83/01 – OZ, 73/04 – ZN-C, 31/13 – odl. US in 63/16. Dostopno na: http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO317.

[2] Članek dostopen na: https://old.delo.si/znanje/potrosnik/abeceda-oporocnega-dedovanja.html.

[3] Članek dostopen na: https://old.delo.si/znanje/izobrazevanje/pravo-za-vse-kdo-deduje-v-primeru-ko-zapustnik-ni-napravil-oporoke.html.

[4] Karel Zupančič, Viktorija Žnidaršič Skubic, Dedno pravo: tretja, spremenjena in dopolnjena izdaja, Uradni list RS, Ljubljana 2009, str. 92.

[5] Prvi in drugi odstavek 25. člena ZD.

[6] Prvi odstavek 26. člena ZD.

[7] Zupančič, Žnidaršič Skubic, 2009,  str. 104.

[8] VSRS Sodba II Ips 562/92 z dne 4. 3. 1993.

[9] Družinski zakonik, Uradni list RS, št. 15/17, 21/18 – ZNOrg, 22/19, 67/19 – ZMatR-C in 200/20 – ZOOMTVI. Dostopno na: http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO7556, gl. člene 62, 100, 183, 185 ipd.

[10] VSL Sodba I Cp 1531/2018 z dne 7. 11. 2018

[11] Prav tam.

[12] Zupančič, Žnidaršič Skubic, 2009,  str. 103.

[13] VSM Sodba I Cp 1030/2019 z dne 14. 1. 2020.

[14] Drugi odstavek 43. člena ZD.

[15] VSK sodba I Cp 1279/2004 z dne 18. 4. 2006.

[16] Nana Weber, Kako nujnemu dediču z oporoko preprečiti dedovanje nujnega deleža?, Pravna praksa, št. 8-9, 2020, str. 25.

[17] VSL Sklep I Cp 1357/2017 z dne 23. 8. 2017.

[18] Zupančič, Žnidaršič Skubic, 2009,  str. 75.

[19] VSRS Sklep II Ips 301/2017 z dne 17. 5. 2018.

[20] Zupančič, Žnidaršič Skubic, 2009,  str. 75.

[21] VSL sodba I Cp 3051/2016 z dne 8. 3. 2017.

[22] Zupančič, Žnidaršič Skubic, 2009,  str. 76.

[23] VSL Sklep II Cp 1166/2017 09.08.2017.

[24] VSL Sodba I Cp 1940/2020 z dne 25. 1. 2021 in VSRS Sklep II Ips 552/2004 z dne 29. 9. 2005.

[25] VSL Sodba I Cp 1901/2018 z dne 5. 12. 2018.

[26] VSC Sodba Cp 699/97 z dne 15. 1. 1998.

[27] VSL sklep I Cp 4883/2010  z dne 4. 5. 2011.

[28]  Kukovec Polona, Pravne posledice dedne nevrednosti, Pravna praksa, št. 16-17, 2017, str. 11-12.

[29] VSRS Sklep II Ips 301/2017 z dne 17. 5. 2018.