Spor zaradi ugotovitve ali izpodbijanja očetovstva ali materinstva

Osrednji predpis na področju sporov zaradi ugotovitve ali izpodbijanja očetovstva ali materinstva, za katere se uporablja tudi izraz paternitetni spori je Družinski zakonik (v nadaljevanju DZ).[1]

1. Ugotavljanje očetovstva ali materinstva

Vsak otrok ima pravico, da pozna oz. izve kdo so njegovi starši.

Za otrokovo mater velja ženska, ki ga je rodila.[2]

113. člen DZ določa kdaj govorimo o t.i. domnevah očetovstva. Za očeta otroka, rojenega v zakonski zvezi, velja mož otrokove matere. Ob tem je potrebno omeniti, da v kolikor preneha zakonska zveza s smrtjo moža otrokove matere, otrok pa se rodi v 300 dneh po prenehanju zakonske zveze, velja za otrokovega očeta umrli materin mož. Za otrokovega očeta, rojenega v zakonski zvezi, ki jo je mati sklenila v 300 dneh po prenehanju prejšnje zakonske zveze, velja materin mož iz nove zakonske zveze, ne glede na razlog prenehanja prejšnje zakonske zveze.[3] V teh primerih se očetovstvo domneva, kar pomeni, da se očeta avtomatično vpiše v matični register. V matičnem registru ostane vpisan, vse dokler ni dokazano, da to v resnici ni pravi oče.

Za očeta otroka, ki ni rojen v zakonski zvezi ali v času 300 dni po prenehanju zakonske zveze s smrtjo moža otrokove matere, velja moški, ki prizna očetovstvo, ali katerega očetovstvo se ugotovi s sodno odločbo.[4]

Moški lahko priznanje očetovstva poda pri centru za socialno delo, pred matičarjem, v javni listini ali v oporoki.[5] Potrebno je omeniti, da za priznanje očetovstva obstajajo tudi določeni pogoji. Očetovstvo lahko namreč prizna moški, ki je sposoben razumeti pomen in posledice priznanja.[6] Priznanje očetovstva velja in se vpiše v matični register, če se z njim strinjata otrokova mati in oseba, katere očetovstvo se priznava, če je dopolnila 15 let in je sposobna razumeti pomen in posledice soglasja k priznanju. Mati lahko poda soglasje k priznanju očetovstva, če je sposobna razumeti pomen in posledice soglasja k priznanju.[7] Obstaja pa tudi dajanje soglasja v posebnih primerih. Kadar mati ni več živa ali njeno prebivališče ni znano, otrok pa sam ni sposoben dati soglasja k priznanju očetovstva, lahko poda soglasje otrokov skrbnik z dovoljenjem centra za socialno delo. Kadar mati ni več živa ali njeno prebivališče ni znano, moški pa je otroka, ki je zapustil potomce, priznal po otrokovi smrti, lahko podajo soglasje k priznanju očetovstva otrokovi otroci, če teh ni, pa otrokovi potomci naslednjega kolena.[8]

Poznamo tudi priznanje očetovstva v posebnih primerih:

• Prizna se namreč lahko tudi spočet, a še ne rojen otrok, če s tem soglaša njegova mati.
• Priznanje očetovstva še ne rojenega otroka ima pravni učinek samo, če se otrok rodi živ.
• Otroka se lahko prizna tudi po njegovi smrti, vendar samo, če je zapustil potomce.
• Ne glede na določbo prejšnjega odstavka se lahko prizna mrtvorojenega otroka ali otroka, ki umre takoj po rojstvu.[9]

O posebnem postopku govorimo tudi, kadar gre za postopek priznanja očetovstva otroka, ki ni rojen v zakonski zvezi. V tem primeru poteka postopek priznanja tako, da ko matičar prejme obvestilo o rojstvu otroka, ki ni rojen v zakonski zvezi ali v času 300 dni po prenehanju zakonske zveze s smrtjo moža otrokove matere, o tem obvesti pristojni center za socialno delo, ki pozove otrokovo mater, da poda izjavo, koga šteje za otrokovega očeta. Otrokova mati lahko poda tako izjavo tudi brez poziva. Če mati poda prej omenjeno izjavo pristojni center za socialno delo pozove osebo, ki jo je otrokova mati navedla kot otrokovega očeta, da prizna očetovstvo.[10]

Potrebno je omeniti tudi možnost vložitve tožb za ugotovitve očetovstva oz. materinstva. Mati lahko tožbo za ugotovitev očetovstva vloži v enem letu po rojstvu otroka ali v enem letu od dneva, ko je izvedela za okoliščine, ki so odločilne za vložitev tožbe. Če oseba, ki jo je mati navedla kot otrokovega očeta, ne prizna očetovstva, lahko mati vloži tožbo za ugotovitev očetovstva v enem letu od podane izjave, koga šteje za otrokovega očeta.[11]

Tožbo na ugotovitev očetovstva lahko poda tudi otrok. Otrok, ki ni rojen v zakonski zvezi ali v 300 dneh po prenehanju zakonske zveze, če je ta prenehala s smrtjo moža otrokove matere, ali otrok, za katerega je bilo očetovstvo izpodbito, lahko vloži tožbo za ugotovitev očetovstva najpozneje v petih letih od dneva, ko je izvedel za okoliščine, ki so odločilne za vložitev tožbe. Petletni rok za tožbo, ki jo vloži otrok, ne sme začeti teči preden otrok po zakonu, ki ureja pravdni postopek, ne more samostojno opravljati procesnih dejanj.[12] Ko otrok dopolni petnajst let, mu mora sodišče omogočiti, da sam opravlja procesna dejanja, saj je s tem sposoben razumeti pomen in pravne posledice svojih dejanj. Zakoniti zastopnik otroka sme opravljati dejanja v postopku le, dokler otrok ne izjavi, da sam prevzema pravdo. Otroka, ki še ni star 15 let oziroma za katerega sodišče presodi, da ni sposoben razumeti pomena in pravnih posledic svojih dejanj, zastopa zakoniti zastopnik. Če si interesi otroka in njegovega zakonitega zastopnika nasprotujejo, postavi sodišče otroku posebnega zastopnika. Tako ravna sodišče tudi v drugih primerih, če glede na okoliščine primera presodi, da je to potrebno zaradi varstva otrokovih koristi.[13]

Velja omeniti, da lahko po smrti moškega, katerega očetovstvo naj bi se ugotovilo otrok oz. mati vložita tožbo proti pravnim naslednikom umrlega moškega.[14]

Tožba za ugotovitev očetovstva se lahko vloži, tudi če ni materinega soglasja. Če se mati ne strinja s priznanjem očetovstva ali ne poda izjave v enem mesecu po prejemu obvestila matičarja o danem priznanju očetovstva, lahko tisti, ki je priznal otroka za svojega, vloži tožbo za ugotovitev, da je on otrokov oče. Tožbo lahko vloži v enem letu od priznanja očetovstva.[15]

Potrebno je vedeti, da lahko vsak moški, ki misli, da je otrokov oče, v enem letu od takrat, ko je izvedel za okoliščine, iz katerih domneva, da je otrokov oče, vloži tožbo za ugotovitev očetovstva.[16] Ob tem velja omeniti, da mora otrokov oče po svojih možnostih prispevati k stroškom, ki jih ima otrokova mati v zvezi z nosečnostjo in porodom.[17]

Pomembno pa je omeniti, da se določbe DZ o ugotavljanju očetovstva smiselno uporabljajo tudi pri ugotavljanju materinstva.[18]

Ugotavljanje očetovstva pred sodišči največkrat poteka na podlagi izvedene DNK analize. Odločitev v paternitetnih sporih ima daljnosežen pomen, zlasti za otroka zato je treba biti v teh postopkih pri zavrnitvi posameznih predlaganih dokazov še posebej previden, predvsem ko gre za dokaz z izvedbo z DNK analizo, ki ima, kot je splošno znano, praktično 100 % zanesljivost. Analiza poteka tako, da ugotovijo otrokove alele, izključijo tistega, ki pripada materi, preostalega pa primerjajo z aleli domnevnega očeta. Domnevni oče je izključen kot oče, če ujemanja ni na treh ali več analiziranih sistemih ter da tudi dodatni preizkusi, tj. z dodajanjem novih lokusev ,le neznatno vplivajo na končni rezultat verjetnostnega izračuna, ki nikoli ne more biti 100 %. Analiza DNK je v primeru navedene sodne prakse pokazala, da se aleli otroka in očeta ujemajo kar v 15 od 16 lokusev (sistemov). Velja omeniti, da je v družinskih zadevah sodelovanje sodišča z drugimi institucijami ne le priporočljivo, temveč za zagotovitev otrokove koristi celo nujno potrebno. Tajnost postopka sodišču ne preprečuje, da ne bi za zagotovitev otrokove največje koristi komuniciralo z drugimi institucijami, ki skrbijo za otrokovo korist, zlasti s centrom za socialno delo.[19]

2. Izpodbijanje očetovstva in materinstva

V prvem delu članka je bil predstavljen način ugotavljanja očetovstva in materinstva, v drugem delu članka pa bo predstavljen način izpodbijanja očetovstva in materinstva, torej kadar želimo izpodbijati dejstvo, da nekdo velja za očeta oz. mater otroka.

Tisti, ki velja za otrokovega očeta po DZ, lahko izpodbija očetovstvo otroka, če dvomi, da je otrok njegov. Tožbo mora vložiti v enem letu od tedaj, ko je izvedel za okoliščine, ki vzbujajo dvom, da je otrok njegov.[20]

Prav tako lahko tudi mati izpodbija očetovstvo tistega, ki velja za očeta njenega otroka po DZ. Tožbo mora vložiti v enem letu od dneva, ko je izvedela za okoliščine, ki vzbujajo dvom v očetovstvo.[21]

Tudi otrok lahko izpodbija očetovstvo tistega, ki velja za njegovega očeta, v petih letih od dneva, ko je izvedel za okoliščine, ki zbujajo dvom v očetovstvo. Petletni rok za tožbo, ki jo vloži otrok, ne sme začeti teči, preden otrok po zakonu, ki ureja pravdni postopek, ne more samostojno opravljati procesnih dejanj (kdaj lahko otrok samostojno opravlja procesna dejanja je že podrobno opisano zgoraj).

Tožbo lahko poda tudi domnevni oče. Kdor misli, da je otrokov oče, lahko izpodbija očetovstvo tistega, ki velja za otrokovega očeta, če hkrati zahteva, da se ugotovi njegovo očetovstvo. Tožbo mora vložiti v enem letu od takrat, ko je izvedel za okoliščine, iz katerih domneva, da je otrokov oče.[22]

Potrebno je navesti, da se določbe DZ o izpodbijanju očetovstva smiselno uporabljajo tudi pri izpodbijanju materinstva.[23]

3. Očetovstvo in materinstvo pri otrocih, spočetih z biomedicinsko pomočjo

Ugotavljanje oz. izpodbijanje očetovstva in materinstva je zakonsko urejeno tudi v primerih otrok, spočetih z biomedicinsko pomočjo.

Pomembno pa je poznati tudi primere, kjer materinstva oz. očetovstva ni dovoljeno ugotavljati oz. izpodbijati.

Če je mati v postopek oploditve z biomedicinsko pomočjo privolila po predpisih, ki urejajo postopke oploditve z biomedicinsko pomočjo, njenega materinstva ni dovoljeno izpodbijati. Če je bil otrok spočet z biomedicinsko pomočjo z jajčno celico darovalke, njenega materinstva ni dovoljeno ugotavljati.[24]

Za očeta otroka, ki je bil spočet z biomedicinsko pomočjo, velja materin mož ali njen zunajzakonski partner, ob pogoju, da sta v postopek privolila po predpisih, ki urejajo postopke oploditve z biomedicinsko pomočjo. Očetovstva ni dovoljeno izpodbijati, razen ob zatrjevanju, da otrok ni bil spočet po postopku oploditve z biomedicinsko pomočjo. Če je bil otrok spočet z biomedicinsko pomočjo s semensko celico darovalca, njegovega očetovstva ni dovoljeno ugotavljati.[25]

Predpis, ki ureja postopek oploditve z biomedicinsko pomočjo je Zakon o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo.[26]

Aljaž Žilavec

[1] Družinski zakonik (Uradni list RS, št. 15/17, 21/18 – ZNOrg, 22/19, 67/19 – ZMatR-C in 200/20 – ZOOMTVI); dostopen na: http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO7556.

[2] 112. člen DZ.

[3] 113. člen DZ.

[4] 114. člen DZ.

[5] 115. člen DZ.

[6] 116. člen DZ.

[7] 117. člen DZ.

[8] 118. člen DZ.

[9] 119. člen DZ.

[10] 120. člen DZ.

[11] 121. člen DZ.

[12] 122. člen DZ.

[13] 409. člen Zakona o pravdnem postopku. Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 – ZArbit, 45/08, 111/08 – odl. US, 57/09 – odl. US, 12/10 – odl. US, 50/10 – odl. US, 107/10 – odl. US, 75/12 – odl. US, 40/13 – odl. US, 92/13 – odl. US, 10/14 – odl. US, 48/15 – odl. US, 6/17 – odl. US, 10/17, 16/19 – ZNP-1, 70/19 – odl. US, 1/22 – odl. US in 3/22 – ZDeb); dostopen na: http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO1212.

[14] 123. člen DZ.

[15] 124. člen DZ.

[16] 125. člen DZ.

[17] 126. člen DZ.

[18] 127. člen DZ.

[19] VSL Sodba IV Cp 92/2018, z dne 25. 01. 2018.

[20] 128. člen DZ.

[21] 129. člen DZ.

[22] 131. člen DZ.

[23] 132. člen DZ.

[24] 133. člen DZ.

[25] 134. člen DZ.

[26] Zakon o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo (Uradni list RS, št. 70/00 in 15/17 – DZ); dostopen na: http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO2518.