STAVKA

Pravica do stavke je ustavna pravica, ki je delavcem dana že v 77. členu Ustave Republike Slovenije[1] (v nadaljevanju: Ustava). Podrobneje pa jo ureja Zakon o stavki[2] (v nadaljevanju: ZStk), ki jo opredeljuje kot organizirano prekinitev dela delavcev za uresničevanje ekonomskih in socialnih pravic in interesov iz dela.[3] Stavka je tako individualna pravica delavcev, ki pa se uresničuje kolektivno.[4] To pomeni, da se vsak delavec sam, prosto odloči o svoji udeležbi v stavki, za njeno uresničenje pa je potreben sklep sindikata ali večine delavcev. S stavko želijo stavkajoči delavci delodajalcu izkazati nezadovoljstvo z dosedanjimi razmerami in ga na različne načine prisiliti, da pristane na zahteve, zaradi katerih je prišlo do stavke.[5]

1. Izvedba stavke

Stavka je zakonita, če je organizirana in izvedena v skladu z zakonom, tj. ZStk. Pri organiziranju in vodenju stavke morajo organizatorji stavke tako biti pozorni predvsem na naslednje formalne in materialne pogoje. Če pride do kršitve enega izmed spodaj naštetih pogojev

Stavka se lahko organizira v podjetju, v drugi pravni osebi, pri delodajalcu, v panogi, dejavnosti ali kot splošna stavka.[6] Začne se, ko organ sindikata ali večina delavcev sprejme sklep o začetku stavke.[7] V sklepu o začetku stavke morajo biti določene:

• zahteve delavcev,[8]
• čas, ko se začne stavka,
• kraj zbiranja udeležencev stavke[9] in
• organ, ki zastopa interese delavcev in v njihovem imenu vodi stavko.[10]

Po sprejemu sklepa mora stavkovni odbor napovedati stavko najpozneje pet dni (v javnih službah in državnih organih je ta rok daljši, in sicer sedem ali deset dni) pred dnevom, določenim za njen začetek. To stori tako, da pošlje sklep o začetku stavke organu upravljanja in poslovodstvu delodajalca oz. pristojnemu organu združenja delodajalcev.[11] Namen napovedi stavke je, da se v vmesnem času (med napovedjo in začetkom stavke) izvršijo pogajanja ter se teži k sporazumni rešitvi nastalega spora.[12] V primeru, da delodajalec ugodi zahtevam delavcem, do stavke sploh ne bo prišlo.

Ko se stavka začne, jo je potrebno organizirati in voditi tako, da ne ogroža varnosti in zdravja ljudi in premoženja ter omogoča nadaljevanje dela po končani stavki. Delavcem, ki ne sodelujejo v stavki, pa se s strani stavkovnega odbora ali stavkajočih delavcev, ne sme preprečevati, da bi opravljali svoje delo.[13]

Stavka preneha z obojestranskim sporazumom med stranema ali enostransko, s sklepom sindikata oz. večine delavcev, ki so sprejeli sklep o začetku stavke.[14]

• Omejevanje stavke

Pravica do stavke je ustavna pravica, ki jo je mogoče zakonsko omejiti, če to zahteva javna korist, upoštevajoč vrsto in naravo dejavnosti.[15] Tako je delavcem v državnih organih in delavcem v javnih službah, ki opravljajo dela posebnega pomena možno omejiti pravico do stavkanja, in sicer do takšne mere, da morajo v času stavke opravljati tisti minimalni obseg dela, s katerim se zagotavljata varnost in zdravje ljudi in njihovega premoženja. Ta minimum delovnega procesa pa se določi z zakonom (npr. za policijo v ZODPol, za vojsko v ZObr, v zdravstvu v ZZdrS, itd.).[16] Omejevanje stavke je smiselno predvsem v policiji, vojski, zdravstvu, gasilstvu, sodstvu in nekaterih drugih poklicih, kjer je v javni koristi, da se izvajajo vsaj najnujnejše storitve.

2. Položaj delavcev v stavki

Organiziranje stavke oz. udeležba v stavki, ki poteka v skladu z zakonom:

• ne pomeni kršitve delovne obveznosti,
• ne sme biti podlaga za začetek disciplinskega ali drugega postopka za ugotavljanje materialne odgovornosti delavca in
• ne sme rezultirati v prenehanju delovnega razmerja delavca.[17]

Prav tako stavkajoči delavci med stavko ohranijo temeljne pravice iz delovnega razmerja, razen pravice do nadomestila plače. Praviloma torej delavci v času stavke nimajo pravice do plače, razen če ni drugače določeno v kolektivnih pogodbah ali splošnih aktih, kar ZStk v tretjem odstavku 13. člena izrecno dopušča.[18] V večini kolektivnih pogodb je vendarle določeno nadomestilo plače za čas stavke (npr. v Kolektivni pogodbi za kovinsko industrijo Slovenije, Kolektivni pogodbi Banke Slovenije, Kolektivni pogodbi dejavnosti trgovine Slovenije, Kolektivni pogodbi za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji, itd.).

Na strani delodajalca pa v času stavke obstajata dve prepovedi, in sicer:

• ne sme zaposlovati novih delavcev (niti preko agencije, ki posreduje delo delavcev) in
• ne sme delavcem preprečevati, da bi stavkali in ne uporabljati nasilnih ukrepov, da bi se stavka končala.[19]

3. Sklepno

Pravica do stavke je ustavna pravica in je individualna pravica delavcev, ki se uresničuje kolektivno, za uresničevanje ekonomskih in socialnih pravic in interesov iz dela. Omejiti jo je dopustno zgolj v izjemnih primerih, če to zahteva javna korist, upoštevajoč vrsto in naravo dejavnosti. Kot že rečeno, mora biti stavka organizirana in izvedena v skladu z zakonskimi predpisi. V okviru tega morajo biti ves čas izpolnjeni sledeči materialni in formalni pogoji:

• cilj stavke so ekonomske in socialne pravice in interesi iz dela,[20]
• izdan sklep o začetku stavke s predpisano vsebino,
• oblikovanje stavkovnega odbora,
• napoved stavke v določenem roku,
• vročitev sklepa o začetku stavke,
• prizadevanje za sporazumno rešitev spora pred izvedbo oz. začetkom stavke,
• stavka je vodena tako, da ne ogroža varnosti in zdravja ljudi in premoženja,
• po končani stavki je mogoče nadaljevati z delom,
• upoštevanje omejitev, če to zahteva javna korist.[21]

Če pride do kršitve enega od zgoraj naštetih pogojev, ima lahko to za posledico nezakonitost stavke.

Nina Rebol, dipl. prav.

[1] Ustava Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121,140,143, 47/13 – UZ148, 47/13 – UZ90,97,99, 75/16 – UZ70a in 92/21 – UZ62a).

[2] Zakon o stavki (Uradni list SFRJ, št. 23/91).

[3] 1. odstavek 1. člena ZStk.

[4] Pozeb, S., Pomanjkljivosti pravne ureditve pravice do stavke v Sloveniji, 2005, DIGNITAS, Socialno partnerstvo, št. 38, str. 22.

[5] Vodovnik, Z., Pravni temelji delovnih in socialnih razmerij, 2014, Ljubljana: GV založba, str. 135.

[6] 1. odstavek 2. člena ZStk.

[7] 2. odstavek 2. člena ZStk.

[8] V splošnem velja, da če delavci s stavko zahtevajo stvari, ki ne vplivajo na njihove ekonomske in socialne pravice ter interese, je stavka neupravičena. To pomeni, da morajo delavci s stavko zahtevati stvari, ki jim pripadajo na podlagi delovnopravne zakonodaje, kolektivne pogodbe ali pogodb o zaposlitvi. Glej tudi: Sodba VSRS VIII Ips 190/2011 z dne 23.01.2012, dostopno na: http://www.sodnapraksa.si/?q=id:2010040815263132&database[SOVS]=SOVS&database[IESP]=IESP&database[VDSS]=VDSS&database[UPRS]=UPRS&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&page=0&id=2010040815263132.

[9] Glej: Sodba VSRS VIII Ips 120/2008 z dne 11.05.2010, dostopno na: http://www.sodnapraksa.si/?q=stavka&database[SOVS]=SOVS&database[IESP]=IESP&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&rowsPerPage=20&page=0&id=2010040815246071 (Vrhovno sodišče je potrdilo odločitev nižjih sodišč, da opustitev dolžnosti določitve kraja zbiranja ne pomeni avtomatsko nezakonitosti stavke, temveč je vprašanje zakonitosti iz tega vidika treba presojati od primera do primera. V krajšem časovnem obdobju (v roku 1 meseca) je bilo organiziranih več stavk, v zadnjem sklepu o stavki pa kraj zbiranja ni bil konkretno določen. Sodišče je presodilo, da je glede na dotedanje dogajanje in sprotno dogovarjanje glede kraja zbiranja utemeljen zaključek, da o tem ni bilo nejasnosti in tako zadnja stavka ni bila nezakonita.).

[10] 4. odstavek 2. člena ZStk.

[11] 3. člen ZStk.

[12] 4. člen ZStk.

[13] 5. člen ZStk. Glej tudi: Sklep VSRS VIII Ips 168/99 z dne 7.12.1999, dostopno na: http://www.sodnapraksa.si/?q=zavarovanec&database[SOVS]=SOVS&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&rowsPerPage=50&page=26&moreLikeThis=1&id=doc_28437 in sodba VSRS VIII Ips 48/2003 z dne 20.06.2003, dostopno na: http://www.sodnapraksa.si/?q=zavarovanec&database[SOVS]=SOVS&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&rowsPerPage=50&page=26&moreLikeThis=1&id=doc_29231.

[14] 6. člen ZStk. Glej tudi: Sodba VDS Pdp 1426/2001 z dne 19.09.2022, dostopno na: https://www.sodnapraksa.si/?q=*:*&database[SOVS]=SOVS&database[IESP]=IESP&database[VDSS]=VDSS&database[UPRS]=UPRS&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&rowsPerPage=20&moreLikeThis=1&id=doc_32600.

[15] 2. odstavek 77. člena Ustave; Vodovnik, 2014, str. 134.

[16] 7.-12. člen ZStk.

[17] 1. odstavek 13. člena ZStk.

[18] 2. in 3. odstavek 13. člena ZStk.

[19] 14. člen ZStk.

[20] Pozeb, 2005, str. 14.

[21] Korpič Horvat, E., Kolektivno delovno pravo, 2011, str. 6.