Suspenz pogodbe o zaposlitvi

Posebnost suspenza pogodbe o zaposlitvi je, da med njim mirujejo pogodbene in druge pravice ter obveznosti iz delovnega razmerja, ki so neposredno vezane na opravljanje dela. Kljub temu, da gre v skladu z Zakonom o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1), dejansko za poseben instrument varstva zaposlitve, pa ima beseda »suspenz«, pogosto negativni prizvok in je pogosto tudi napačno razumljena. V praksi se namreč pojavlja interpretacija, da je suspenz disciplinski ukrep, pri čemer pa je namen tega delovnopravnega instituta popolnoma drugačen. Dodatno zmedo povzroča tudi Slovar slovenskega knjižnega jezika, iz katerega izhaja, da je suspenz začasna odstavitev, odstranitev koga z delovnega mesta, funkcije – kar ima še posebej negativno konotacijo.

Suspenz pogodbe o zaposlitvi ureja ZDR-1 v 53. členu[1]. Ta določa, da je suspenz mogoč v naslednjim primerih:

• za čas prestajanja zaporne kazni, izrečenega vzgojnega, varnostnega, varstvenega ukrepa ali sankcije za prekršek;
• za čas pripora;
• za čas obveznega ali prostovoljnega služenja vojaškega roka, za čas opravljanja nadomestne civilne službe oziroma usposabljanja za opravljanje nalog v rezervni sestavi policije, vpoklica pogodbenega pripadnika rezervne sestave Slovenske vojske k opravljanju vojaške službe v miru ter poziva ali napotitve na opravljanje nalog zaščite, reševanja in pomoči pogodbenega pripadnika Civilne zaščite;
• ter v drugih primerih, ki jih določajo zakon, kolektivna pogodba ali pogodba o zaposlitvi.

V navedenih primerih oz. situacijah, ki so naštete primeroma, pride do suspenza pogodbe o zaposlitvi že na podlagi samega zakona[2]. Pri tem je potrebno ločiti dve skupini primerov, in sicer tiste, ko je delavec zadržan zaradi odvzema prostosti ali drugega ukrepa in zaradi te zadržanosti ne more opravljati dela; ter primere, ko je delavec odsoten zaradi drugih razlogov, ki so večinoma v javnem interesu. Slednja razdelitev je bistvena tudi za čas trajanja suspenza, saj je v primerih iz prve skupine, razen pri priporu, trajanje suspenza omejeno na največ šest mesecev. V zvezi z ostalimi razlogi pa trajanje ni omejeno, temveč suspenz traja ves čas, dokler ne preneha(jo) razlog(i) zanj. Posebnost pri primerih odvzema prostosti velja za pripor. Analogije med prestajanjem zaporne kazni in priporom namreč ni mogoče uporabiti, saj lahko delavec dokaže, da ni odgovoren za očitano kaznivo dejanje, hkrati pa lahko pripor traja od vložitve obtožnice maksimalno 2 leti, pri čemer trajanje vnaprej ni opredeljeno in kot takšno ni predvidljivo. Za ves čas pripora tako za delavca miruje pogodba o zaposlitvi (oz. suspenz pogodbe o zaposlitvi). V ostalih primerih, oz. v primerih, ko je delavcu po pravnomočni odločbi prepovedano opravljati določena dela v delovnem razmerju ali če mu je izrečen vzgojni, varnostni ali varstveni ukrep oz. sankcija za prekršek, zaradi katerega ne more opravljati dela dlje kot šest mesecev, ali če mora biti zaradi prestajanja zaporne kazni odsoten z dela za več kot šest mesecev, lahko delodajalec delavcu poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pogodba o zaposlitvi pa v tem primeru ne preneha že po samem zakonu, temveč je slednje odločitev delodajalca. Suspenz torej ni omejen na npr. 6 mesecev, temveč lahko traja tudi dlje.

V navedenih primerih, tako delavec začasno preneha opravljati delo, pogodba o zaposlitvi pa mu kljub temu ne preneha veljati in je delodajalec ne sme odpovedati, razen če so podani razlogi za izredno odpoved ali če je uveden postopek za prenehanje delodajalca. Za ta čas je torej delavec varovan, kljub temu, da dela ne opravlja, in sicer na način, da mu mirujejo pogodbene in druge pravice ter obveznosti iz delovnega razmerja, ki so neposredno vezane na opravljanje dela, pri čemer je za določitev relevanten kriterij »neposredne vezanosti na opravljanje dela«. Tako kot v določenem obdobju delavec ne opravlja svojega dela oz. ne izpolnjuje svoje temeljne obveznosti v skladu s pogodbo o zaposlitvi, tako mu tudi delodajalec ne izplačuje plače, delavca pa v času suspenza odjavi iz sistema zavarovanj. Nekatere obveznosti delavca (kot tudi delodajalca) pa kljub temu ostajajo, ena izmed takšnih je npr. obveznost varovanja poslovnih skrivnosti. Delavec pa tudi ni popolnoma prost obveznosti obveščanja delodajalca.

Suspenz pogodbe o zaposlitve je mogoč tudi na podlagi dogovora med delavcem in delodajalcem. Tako je mogoče dogovoriti suspenz glede na različne situacije, ki delavcu začasno preprečujejo opravljanje dela. Tukaj pa delavec posebej ni varovan (že po zakonu), tako da morata delavec in delodajalec za te primere skleniti dogovor.

Po prenehanju razlogov za suspenz, se je delavec dolžan vrniti na delo, in sicer najkasneje v roku petih dni po prenehanju. Z dnem vrnitve na delo suspenz pogodbe preneha. V kolikor pa se delavec kljub navedenemu na delo neupravičeno ne vrne, lahko delodajalec v skladu s 7. alinejo 1. odstavka 110. člena ZDR-1, delavcu poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V tem primeru traja suspenz pogodbe do začetka učinkovanja izredne odpovedi.

Glede na vse navedeno, še enkrat poudarjamo, da je namen suspenza pogodbe o zaposlitvi dejansko namenjen varstvu zaposlitve in kot takšen vsekakor ne predstavlja nikakršnega disciplinskega ukrepa. Njegov doprinos pa je predvsem večja prožnost/fleksibilnost delovnih razmerij.

Avtor: Pravo za vse

[1] Več o suspenzu tudi: Šetinc Tekavc Martina, Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) s komentarjem – 2., posodobljena in dopolnjena izdaja, GV Založba, 2019.

[2] O tem pa delodajalec sprejme sklep o suspenzu, ki ga vroči delavcu.