Videonadzor v večstanovanjskih stavbah

V predmetnem članku bo na kratek način pojasnjeno, pod katerimi pogoji je vzpostavitev videonadzora v večstanovanjskih stavbah zakonita in na kaj je pri izvajanju videonadzora potrebno biti pozoren.

UVOD

Videonadzor je sam po sebi ena hujših oblik posegov v zasebnost posameznika, zato je prav, da je ustrezno zakonsko reguliran in omejen na tisto, kar je nujno in sorazmerno za doseganje ciljev in namenov, ki naj bi se z videonadzorom zasledovali. V Sloveniji področje videonadzora ureja Zakon o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju:ZVOP-1)[1], ki se v tem delu do morebitne drugačne ureditve še uporablja tudi po začetku veljave Splošne uredbe o varstvu podatkov (GDPR)[2].[3]

POGOJI ZA VZPOSTAVITEV IN IZVAJANJE VIDEONADZORA V VEČSTANOVANJSKIH STAVBAH

Videonadzor v večstanovanjskih stavbah ureja ZVOP-1 v 76. členu, kjer določa pravila glede njegove vzpostavitve in izvajanja. Ključnega pomena pri sami vzpostavitvi videonadzora v večstanovanjskih stavbah je, da je za njegovo zakonito uvedbo potrebna pisna privolitev solastnikov, ki imajo v lasti več kot 70% solastniških deležev.

Splošni pogoj za zakonito izvajanje videonadzora (v vseh primerih izvajanja videonadzora) je objava obvestila o njegovem izvajanju (opozorilne table). Obvestilo mora biti vidno in razločno objavljeno na način, ki omogoča posamezniku, da se seznani z njegovim izvajanjem najkasneje, ko se nad njim začne izvajati videonadzor. Takšno obvestilo mora vsebovati naslednje informacije: Obvestilo iz prejšnjega odstavka mora vsebovati naslednje informacije: da se izvaja videonadzor; naziv osebe javnega ali zasebnega sektorja, ki ga izvaja; telefonsko številko za pridobitev informacije, kje in koliko časa se shranjujejo posnetki iz videonadzornega sistema (74. člen ZVOP-1). Omenjeno ne velja zgolj za stanovalce, ampak za vse posameznike, ki so lahko izpostavljeni videonadzoru, torej tudi za obiskovalce.[4]

Dodatni pogoj je, da se videonadzor lahko v večstanovanjski stavbi uvede le, kadar je to potrebno za varnost ljudi in premoženja, z njim pa se lahko nadzoruje le dostop do vhodov in izhodov večstanovanjskih stavb ter njihovi skupni prostori. Izrecno je na primer prepovedano izvajati videonadzor nad hišniškim stanovanjem ter delavnico za hišnika. Prav tako je prepovedano z videonadzornim sistemom snemati vhode v posamezna stanovanja.

Videonadzor sicer lahko izvajajo stanovalci sami, vendar pa ga v praksi najpogosteje izvajajo za to usposobljena in registrirana varnostna podjetja. V primeru, da bi videonadzor izvajali stanovalci sami je priporočljivo, da se za to pooblasti določeno osebo oz. osebe. Ob tem velja vzeti v obzir, da je potrebno zagotoviti, da bo videonadzorni sistem zavarovan pred dostopom nepooblaščenih oseb ter da bo zagotovljena varnost obdelave osebnih podatkov, ki jih podrobneje določa člen 32 Splošne uredbe o varstvu podatkov (GDPR). Upravljavci podatkov (to so praviloma izvajalci videonadzora) morajo tako v svojih internih aktih predpisati postopke in ukrepe za zavarovanje osebnih podatkov ter določiti osebe, ki so odgovorne za določene zbirke osebnih podatkov, in osebe, ki lahko zaradi narave njihovega dela obdelujejo določene osebne podatke (25. člen ZVOP-1).[5]

PRIVOLITEV SOLASTNIKOV

Kot že omenjeno, je za zakonito uvedbo videonadzora potrebna pisna privolitev solastnikov, ki imajo v lasti več kot 70% solastniških deležev. Videonadzor v večstanovanjski stavbi je tako mogoče uvesti le, če solastniki ali etažni lastniki ocenijo, da obstaja verjetnost ogrožanja življenja ali telesa posameznikov oziroma nastanka premoženjske škode. Smiselno enako velja tudi za razširitev že obstoječega videonadzornega sistema z dodatnimi kamerami. V tem primeru je pred razširitvijo potrebno preveriti voljo solastnikov in pridobiti pisno soglasje, lastnikov, katerih delež predstavlja več kot 70% solastniških deležev v stavbi.[6]

SNEMANJE VHODOV V STANOVANJA

Dodatno se postavlja tudi vprašanje, ali je snemanje vhodov v stanovanja lastnikov dopustno ali ne. Navedeno je sicer s petim odstavkom 76. člena ZVOP-1 izrecno prepovedano.

Potrebno je upoštevati, da v primeru, ko lastnik osebno izvaja videonadzor izključno nad vhodom v svoje stanovanje, gre za obdelavo podatkov, ki se izvaja med potekom popolnoma osebne ali domače dejavnosti, zaradi česar se za takšen videonadzor določbe ZVOP-1 in Splošne uredbe o varstvu podatkov (GDPR) ne uporabljajo. V kolikor je obdelava podatkov (snemanje in shranjevanje posnetkov) namenjena torej zgolj zasebni uporabi, so določila ZVOP-1 tako izključena. Kamera z namenom snemanja izključno vhoda v lastno stanovanje bi se tako lahko namestila le pod pogojem, da se snemanje izvaja na način, s katerim se ne poseže v zasebnost in obdelavo osebnih podatkov drugih etažnih lastnikov, stanovalcev oziroma obiskovalcev večstanovanjske stavbe.[7]

VIDEONADZOR PARKIRIŠČA VEČSTANOVANJE STAVBE

V primeru, da gre za parkirišče, ki je v skupni lasti lastnikov stanovanj, je lahko pravna podlaga za zakonito izvajanje videonadzora parkirišča 76. člen ZVOP-1, tj. pisna privolitev solastnikov, ki imajo v lasti več kot 70 odstotkov solastniških deležev. Navedeno seveda velja le pod pogojem, da se videonadzor uvaja zaradi potrebe za varnost ljudi in premoženja.[8]

VPOGLED V POSNETKE

ZVOP-1 v četrtem odstavku 76. člena izrecno prepoveduje možnost sprotnega ali naknadnega pregledovanja posnetkov videonadzornega sistema preko interne kabelske televizije, javne kabelske televizije, interneta ali s pomočjo drugega telekomunikacijskega sredstva, ki lahko prenaša te posnetke. Vpogled v posnetke je tako zakonit samo v primeru nastanka morebitne škode in s tem povezane razjasnitve okoliščin škodnega dogodka. Upravljavec zbirke posnetkov, ki nastaja ob izvajanju videonadzora lahko videoposnetke pregleduje le v skladu z osnovnimi nameni njihovega zbiranja, torej za zagotavljanje varnosti ljudi ali premoženja oziroma eventualno v primeru nekega izrednega, deviantnega dogodka, ko bi videoposnetek služil kot dodaten dokaz v postopku. Ob upoštevanju načela najmanjšega obsega osebnih podatkov se lahko v posnetke videonadzora vpogleda zgolj, kadar pride do omenjenega dogodka. To pomeni, da mora upravljavec v konkretnem primeru sam preceniti, ali je določen dogodek takšne narave, da je vpogled v posnetke upravičen in sorazmeren.[9]

SLEPE KAMERE

Ob uporabi t.i. slepih kamere do snemanja ne pride, kar pomeni, da se pri tem osebni podatki ne obdelujejo in posledično zbirka osebnih podatkov ne more nastati. Takšne postavitve ni mogoče šteti kot videonadzor v smislu zakonodaje, ki ureja varstvo osebnih podatkov, in zato določbe te zakonodaje ne pridejo v poštev.[10] Namestitev slepih kamer v večstanovanjski stavbi, ki imajo zlasti zastraševalni in preventivni učinek, je v Republiki Sloveniji torej dopustna brez omejitev.

PRAVNO VARSTVO

V kolikor se videonadzor v večstanovanjskih stavbah izvaja v nasprotju z 76. členom ZVOP-1, je možno podati prijavo Informacijskemu pooblaščencu Republike Slovenije, zaradi kršitve določil ZVOP-1. V primeru, ko pa lastnik stanovanja izvaja videonadzor izključno za svoje potrebe, brez navedenih dopustnih pogojev, gre za obdelavo osebnih podatkov, ki se izvaja med potekom popolnoma osebne ali domače dejavnosti, zaradi česar se za takšen videonadzor določbe ZVOP-1 in Splošne uredbe o varstvu podatkov (GDPR) ne uporabljajo, zato prijava Informacijskemu pooblaščencu ni možna. Vsekakor pa ima posameznik vedno na voljo druge oblike pravnega varstva. Posameznik lahko tako npr. v primeru, ko je prepričan, da se z določenim dejanjem posega v njegove osebnostne pravice, na podlagi 134. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ)[11] vloži civilno tožbo in sodišču predlaga, da odredi prenehanje dejanja, s katerim se krši nedotakljivost njegove osebnosti, osebnega in družinskega življenja ali kakšna druga njegova osebnostna pravica, da prepreči tako dejanje ali da odstrani njegove posledice. Poleg tega lahko posameznik v primeru, da je z ravnanjem druge osebe prišlo do občutnega posega v posameznikovo zasebnost in je posamezniku zaradi tega nastala škoda, na podlagi 179. člena OZ, vloži tožbo pred pristojnim sodiščem in od povzročitelja škode zahteva denarno odškodnino. V primeru nezakonitega slikovnega snemanja pridejo v poštev tudi določbe Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1)[12]. Neupravičeno slikovno snemanje namreč lahko pomeni kaznivo dejanje neupravičenega slikovnega snemanja po 138. členu KZ-1, ki določa, da se, kdor neupravičeno slikovno snema ali naredi slikovni posnetek drugega ali njegovih prostorov brez njegove privolitve in pri tem občutno poseže v njegovo zasebnost, ali kdor takšno snemanje neposredno prenaša tretji osebi ali ji takšen posnetek prikazuje ali ji kako drugače omogoči, da se z njim neposredno seznani, kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta. Pregon za kaznivo dejanje neupravičenega slikovnega snemanja se začne na predlog, ki ga na pristojni policijski postaji ali na pristojnem državnem tožilstvu, vloži prizadeta oseba.[13]

Aljaž Lep, mag. prav.

[1] Zakon o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo).

[2] UREDBA (EU) 2016/679 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov).

[3] Glej več o tem: Mnenje IP RS: št. 0712-1/2019/622 z dne 18.03.2019.

[4] Mnenje IP RS: št. 0712-1/2019/888 z dne 17.04.2019.

[5] Mnenje IP RS: št. 0712-1/2019/2512 z dne 18.11.2019

[6] Mnenje IP RS: št. 0712-1/2019/683 z dne 06.05.2019.

[7] Mnenje IP RS: št. 0712-1/2019/1863 z dne 27.09.2019.

[8] Mnenje IP RS: št. 0712-1/2019/2097 z dne 18.10.2019.

[9] Mnenje IP RS: št. 0712-1/2019/2512 z dne 18.11.2019.

[10] Mnenje IP RS: št. 07121-1/2020/1189 z dne 07.07.2020.

[11] Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo, 64/16 – odl. US in 20/18 – OROZ631).

[12] Kazenski zakonik (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 6/16 – popr., 54/15, 38/16, 27/17, 23/20 in 91/20).

[13] Mnenje IP RS: št. 07121-1/2020/792 z dne 06.05.2020.