NASTALA MI JE ŠKODA ZARADI NEUPRAVIČENE SODBE

NASTALA MI JE ŠKODA ZARADI NEUPRAVIČENE SODBE

Kadar posameznik utrpi škodo zaradi neupravičene obsodbe ali neutemeljene kazenske sankcije, se postavi vprašanje pravičnosti in odgovornosti pravosodnega sistema. V demokratičnih družbah, kjer so človekove pravice in pravna varnost temeljna vrednota, so vzpostavljeni mehanizmi, ki omogočajo popravo takšnih krivic. Prizadeti posamezniki imajo pravico do odškodnine za trpljenje, izgubo ugleda ali materialno škodo, kar jim omogoča povrnitev vsaj dela škode, ki so jo utrpeli po krivici. Obenem pravosodni sistem preko različnih zaščitnih mehanizmov varuje sodnike in druge udeležence sodnih postopkov pri opravljanju njihovega dela, saj jim zagotavlja pravno zaščito pred odgovornostjo za izražena mnenja in sprejete odločitve. Takšna ureditev uravnava interes po neodvisnosti sodstva ter potrebo po pravičnem in odgovornem odločanju, kar je ključno za ohranjanje zaupanja v pravosodni sistem.

Pravna podlaga za odškodnino
Pravica do odškodnine za neupravičeno obsodbo je določena v Ustavi Republike Slovenije (v nadaljevanju: URS)¹, ki v 26. členu zagotavlja pravico do povračila škode, če je škodo povzročil organ ali oseba, ki deluje v imenu države. Po večinskem stališču sodne prakse gre za krivdno obliko odgovornosti, kar pomeni, da se uporabljajo splošna pravila o odškodninskem deliktu.² Za ravnanja, glede katerih sodnik uživa imuniteto, ki pomeni procesno oviro za vložitev odškodninske tožbe zoper njega, država odgovarja kot za lastna ravnanja. Posamezen sodnik je nosilec sodne oblasti in kot organ države v bistvu država na področju izvajanja sodne oblasti. Zato je škoda, povzročena v zvezi s takim oblastnim ravnanjem, škoda, ki jo je povzročila
država.³ Država torej odgovarja, če so kumulativno podane splošne predpostavke odškodninske odgovornosti: protipravno ravnanje, škoda, vzročna zveza med njima ter krivda povzročitelja.

Protipravnost je predpostavka, glede katere je trditveno in dokazno breme na oškodovancu. Protipravnost kot pravni standard se v vsakem primeru oblikuje znotraj sodne prakse. Pri presoji protipravnosti sodniškega ravnanja je treba upoštevati posebnosti sodniškega poklica, ki zahteva avtonomno presojo in interpretacijo zakonov. Tako ne moremo vsako napačno uporabo materialnega prava ali postopkovne napake opredeliti kot protipravno ravnanje. Šele v primerih, ko sodnik ignorira jasno zakonsko določilo, zlorabi predpis v nasprotju z uveljavljeno sodno prakso ali stori drugo grobo kršitev sodniške dolžnosti, lahko govorimo o protipravnosti sodniškega ravnanja.

Pri nosilcih javne oblasti je protipravnost podana, ko njihovo ravnanje odstopa od standardov običajne skrbnosti, pravil službenega delovanja in obveznosti do zakonitega postopanja.⁴ Poleg ustavnega jamstva je pravica do odškodnine dodatno urejena z Zakonom o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP)⁵, ki določa, da lahko posameznik, ki je bil neupravičeno obsojen ali prestajal kazen v zaporu, zahteva odškodnino. Pravica do odškodnine ni pogojena s protipravnostjo, kar pomeni, da tudi, če je bila odločitev sodišča formalno zakonita, ima posameznik, ki je bil oškodovan, možnost povrnitve škode. Za to morajo biti izpolnjeni posebni pogoji, ki so navedeni v nadaljevanju.

Kdaj lahko zahtevam odškodnino?
Pravica do povrnitve škode zaradi neupravičene obsodbe je natančno določena v ZKP. Gre za javnopravno odškodninsko odgovornost države za škodo, ki ne izhaja iz protipravnega izvajanja oblasti oz. za odškodnino za odvzem prostosti, ki je bila kljub zakonitosti postopka neutemeljena. Pravica do odškodnine je izraz človekove pravice do osebne svobode in je tudi zagotovljena v 3. členu Protokola št. 7 k Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic⁶.⁷

Oškodovanec lahko zahteva odškodnino, če sta kumulativno izpolnjena dva pogoja iz prvega odstavka 538. člena ZKP:

• Pravnomočna obsodilna sodba ali sankcija: Posameznik je bil pravnomočno obsojen ali mu je bila izrečena kazenska sankcija;
• Kasnejša pravnomočna odločba: Na podlagi izrednega pravnega sredstva (obnova kazenskega postopka ali zahteva za varstvo zakonitosti) je bilo ugotovljeno, da je bil obsojene neupravičeno obsojen, ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen obtožbe ali je bila obtožba zoper njega zavrnjena ali je bila s pravnomočnim sklepom obtožnica zavržena.

Pravica do povrnitve škode zaradi neupravičene obsodbe nima tisti, če:

• Postopek ni bil dopusten zaradi zastaranja po krivdi obsojenca ali če je oškodovanec kot tožilec odstopil od pregona po sporazumu z obdolžencem;
• Obtožnica ni bila obravnavana zaradi nepristojnosti sodišča, vendar je bil pregon nadaljevan pred pristojnim sodiščem;
• Obsojenec je s krivim priznanjem ali kako drugače namenoma povzročil svojo obsodbo, razen če je bil v to prisiljen;
• Pri obsodbi za kazniva dejanja v steku se pravica do odškodnine nanaša le na tista kazniva dejanja, za katera so pogoji izpolnjeni.

Namen negativnega pogoja je preprečiti, da bi do umika predloga za pregon prišlo zaradi sporazuma med oškodovancem in nekdanjim obdolžencem v škodo države, od katere ima obdolženec pravico zahtevati povrnitev škode v primeru neupravičenega odvzema prostosti.⁸

PRIMERI IZ SODNE PRAKSE
Eden izmer primerov neupravičene obsodbe je politični zapornik, ki je bil neupravičeno obsojen zaradi zavračanja vojaškega roka iz verskih razlogov. Po priznanju statusa političnega zapornika mu je bilo priznano 24.864,63 EUR odškodnine za okrnitev svobode.⁹ Ta primer potrjuje, da lahko posamezniki, ki so neupravičeno prestajali kazen v zaporu, zahtevajo odškodnino za prestano trpljenje in posledice, ki so jih utrpeli.

Drugi primer je primer moškega, ki je bil zaradi gojenja konoplje za zdravljenje bolne žene in sina obsojen na pogojno kazen štirih mesecev zapora. Postopek je bil zaradi izrednega pravnega sredstva pravnomočno ustavljen, vendar do odvzema prostosti ni prišlo. Zaradi medijske izpostavljenosti in posledične osebnostne spremembe je prejel 10.000 EUR enotne odškodnine.¹⁰

Zadnji primer je primer, v katerem je tožnik zahteval vračilo zaseženega denarja po neupravičeni obsodbi, vendar je sodišče odločilo, da pogoji za odškodnino niso izpolnjeni, ker sklep o ustavitvi postopka ni bil rezultat izrednega pravnega sredstva.¹¹

Kako uveljavljati pravico do odškodnine?
Pravica do povrnitve škode zastara v treh letih od pravnomočnosti sodbe, s katero je bil obdolženec na prvi stopnji oproščen obtožbe ali s katero je bila zavrnjena. Prav tako ta rok velja za pravnomočnost sklepa, s katerim je bila obtožnica zavržena ali je bil postopek na prvi stopnji ustavljen. Če je o pritožbi odločalo višje sodišče, začne teči triletni zastaralni rok od prejema njegove odločbe.

Preden lahko posameznik vloži tožbo za povrnitev škode pri sodišču, se mora najprej obrniti na državno odvetništvo. Namen tega koraka je, da se stranki sporazumeta o obstoju škode ter o vrsti in višini odškodnine. Ta postopek poteka v skladu z določbami o predhodnem postopku iz Zakona o državnem odvetništvu¹².

V primerih, kjer je upravičeni tožilec dolžan začeti kazenski pregon, lahko o zahtevi za povrnitev škode odloča sodišče le, če tožilec ni začel pregona pred pristojnim sodiščem v treh mesecih od prejema pravnomočnega sklepa. Če tožilec začne pregon po izteku tega roka, se postopek za povrnitev škode prekine, dokler se kazenski postopek ne zaključi.

Pomembno je vedeti, da ima prizadeti posameznik tudi pravico zahtevati priznanje delovne dobe, če je zaradi neupravičene obsodbe izgubil službo. Če je bil obsojenec zaradi postopka prikazan v medijih in je zato bilo prizadeto njegovo ime, lahko zahteva objavo pojasnila v medijih, kar pripomore k rehabilitaciji njegovega dobrega imena.

Disciplinska odgovornost sodnika
Sodna veja oblasti nosi ključno odgovornost za zagotavljanje pravičnosti in pravne varnosti v družbi, pri čemer je sodniška neodvisnost ena izmed temeljnih vrednot, ki zagotavlja objektivnost in nepristransko odločanje. Vendar pa lahko nepravilnost pri sojenju, kljub tej neodvisnosti, povzročijo posameznikom znatno škodo, tako materialno kot nematerialno. Kadar je škoda posledica neupravičene ali napačne sodne odločitve, se postavlja vprašanje disciplinske odgovornosti sodnika. V primeru malomarne ali celo zlonamerne sodne odločitve lahko sodnika doleti disciplinska odgovornost. Ta zagotavlja, da sodnik odgovarja za svoje odločitve, kar krepi zaupanje javnosti v pravosodni sistem.

Kazenska odgovornost sodnika
URS določa, da sodnik ne more odgovarjati za mnenje, ki ga poda med odločanjem, in da ga je mogoče kazensko preganjati le s soglasjem Državnega zbora (v nadaljevanju: DZ), če se domneva, da je storil kaznivo dejanje v okviru sodniške funkcije. Sodišče mora razpolagati z dovoljenjem DZ za kazenski pregon sodnika že v trenutku zaslišanja obsojenca pred vložitvijo obtožnega predloga.¹³

V skladu s Kazenskim zakonikom (v nadaljevanju: KZ-1)¹⁴ je sodnik, ki je pri vodenju sodnega postopka, zavestno kršil zakon ali izkrivljal pravo z namenom, da bi eni od strank škodoval ali ji neupravičeno dal prednost, lahko kaznovan z zaporom do treh let. Potrebno je poudariti, da KZ- 1 pri določanju kaznivega dejanja zahteva, da ima storilec poseben namen – to je, da želi škodovati eni od strank v postopku ali ji neupravičeno omogočiti prednost. Ta namen mora biti jasno opisan, tako, da je mogoče sklepati, da je storilec dejanje naredil z določenim motivom.¹⁵ Takšna kazen je predpisana tudi za primere, ko sodnik opre sodno odločbo na dejstva, za katera ve, da so neresnična ali pa se zateka k lažnim oz. nedovoljenim dokazom.

Zakonodajalec na ta način zagotavlja varovalko, ki naj bi preprečevala zlorabe sodne moči ter ohranjala zaupanje javnosti v pravosodni sistem. Sodniki so odgovorni za svojo nepristranskost, saj njihov morebitni zavestni prekršek lahko povzroči nepopravljivo škodo in krivice, ki bistveno posežejo v pravice in svoboščine posameznikov, ki zaupajo v pravičnost pravnega sistema.

SKLEP
Pravica do odškodnine za neupravičeno obsodbo ali kazensko sankcijo predstavlja ključno varovalko pravne države, saj posameznikom, ki so po krivici trpeli posledice neupravičenih odločitev, omogoča pravno in materialno zadoščanje. Sodniki in pravosodni organi so sicer zaščiteni s posebnimi zakonodajnimi mehanizmi, ki jim omogočajo nepristransko in neodvisno
opravljanje sodniške funkcije brez strahu pred odgovornostjo za izražena mnenja. Kljub temu so dolžni odgovarjati v primerih, ko so storili napake zaradi malomarnosti ali zlonamernih namenov, kar vključuje tako disciplinsko kot kazensko odgovornost. Takšna ureditev vzpostavlja ravnotežje med zaščito sodne neodvisnosti in odgovornostjo pravosodnih organov, kar je bistveno za ohranjanje zaupanja javnosti v pravosodni sistem ter varovanje pravic in svoboščin posameznikov.

 

Danijela Brečko, dipl. prav.

 

¹ Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121,140,143, 47/13 – UZ148, 47/13 – UZ90,97,99, 75/16 – UZ70a in 92/21 – UZ62a.
² Vrhovno sodišče Republike Slovenije, sodba II Ips 49/2017 z dne 6. 9. 2018.
³ Višje sodišče v Ljubljani, sklep II C p 274/2022 z dne 4. 3. 2022.
⁴ Vrhovno sodišče Republike Slovenije, sodba II Ips 49/2017 z dne 6. 9. 2018.
⁵ Uradni list RS, št. 176/21 – uradno prečiščeno besedilo, 96/22 – odl. US, 2/23 – odl. US, 89/23 – odl. US in 53/24.
⁶ Vrhovno sodišče Republike Slovenije, sodba II Ips 57/2023 z dne 16. 10. 2023.
⁷ Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic, ki je dostopna na https://www.echr.coe.int/documents/d/echr/Convention_SLV .
⁸ Vrhovno sodišče Republike Slovenije, sodba II Ips 410/2011 z dne 7. 11. 2013.
⁹ Vrhovno sodišče Republike Slovenije, sodba in sklep II Ips 1158/2008 z dne 29. 9. 2011.
¹⁰ Vrhovno sodišče Republike Slovenije, sklep II DoR 24/2021 z dne 19. 5. 2021.
¹¹ Višje sodišče v Ljubljani, sodba II Cp 15/2011 z dne 18. 5. 2011.
¹² Uradni list RS, št. 23/17.
¹³ Vrhovno sodišče Republike Slovenije, sodba I Ips 32088/2011 z dne 6. 10. 2016.
¹⁴ Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 54/15, 6/16 – popr., 38/16, 27/17, 23/20, 91/20, 95/21, 186/21, 105/22 – ZZNŠPP in 16/23.
¹⁵ Višje sodišče v Ljubljani, sklep VII Kp 33759/2021 z dne 9. 5. 2024.