PACIENTOVE PRAVICE – KAJ MORATE VEDETI, KO OBIŠČETE ZDRAVNIKA?

Pacientove pravice: kaj morate vedeti, ko obiščete zdravnika?

Zdravstvena oskrba je temeljna pravica vsakega posameznika, ki jo v Sloveniji zagotavlja javni zdravstveni sistem. To izhaja iz 51. člena Ustave RS,[1] ki določa, da ima vsakdo pravico do zdravstvenega varstva pod pogoji, ki jih določa zakon, in da nikogar ni mogoče prisiliti v zdravljenje, razen v primerih, določenih z zakonom.

Da bi pacienti lahko uveljavljali svoje pravice in prejeli ustrezno obravnavo, je pomembno, da poznajo osnovne pravne podlage, ki urejajo njihovo zdravstveno oskrbo. Temeljni zakon s področja urejanja pravic pacientov je Zakon o pacientovih pravicah (ZPacP),[2] ki določa pravice pacientov pri izvajalcih zdravstvene dejavnosti in postopke uveljavljanja teh pravic, kadar so kršene.[3] Namen tega je omogočiti enakopravno in kakovostno zdravstveno obravnavo, ki temelji na zaupanju in spoštovanju med pacientom in zdravnikom oz. drugim zdravstvenim delavcem.[4]

V nadaljevanju tega članka bomo na kratko povzeli pacientove pravice iz 5. člena ZPacP, podrobneje pa bomo preučili štiri, ki so po našem mnenju za paciente posebej pomembne. Na koncu članka bomo navedli še možnosti, ki jih ima pacient na voljo, če meni, da so mu bile te pravice kršene.

Ključne pravice pacientov

Pacient ima pravico do pravočasne, enakopravne in kakovostne zdravstvene obravnave brez kakršnekoli diskriminacije. V okviru sistema javnega zdravstva mu mora biti omogočen dostop do potrebne zdravstvene oskrbe ter preventivnih storitev, kot so cepljenja, presejalni programi in drugi ukrepi za ohranjanje zdravja. Pri tem ima pravico do proste izbire osebnega zdravnika, zdravnika specialista ter izvajalca zdravstvene dejavnosti, pri čemer lahko tudi kadarkoli zahteva zamenjavo, če meni, da to ustreza njegovim potrebam.

Zdravstvena obravnava mora biti izvedena strokovno, kakovostno in varno. Pomemben vidik kakovostne obravnave je tudi spoštovanje pacientovega časa – pacient ima pravico, da je o čakalnih dobah ustrezno obveščen in da se obravnava opravi brez nepotrebnega odlašanja. Ob vsem tem mora biti pacientu zagotovljeno tudi preprečevanje in lajšanje trpljenja, tako telesnega kot duševnega, zlasti v primerih hujših bolezni, dolgotrajnega zdravljenja ali paliativne oskrbe.

Pacient ima pravico do vpogleda v svojo zdravstveno dokumentacijo, pravico do pridobitve izpisov ali kopij ter do ustreznih pojasnil v zvezi s svojim zdravstvenim stanjem in zdravljenjem. Poleg tega je ves čas zdravstvene obravnave zagotovljeno varstvo njegove zasebnosti in osebnih podatkov, ki se lahko obdelujejo le za zakonite in upravičene namene, v skladu z veljavno zakonodajo.[5]

• Pravica do obveščenosti in sodelovanja

V Sloveniji je uradni jezik slovenščina, zato ima pacient pravico, da se zdravstveni delavci z njim sporazumevajo v slovenščini. Na območjih narodnih manjšin se lahko sporazumevajo tudi v italijanskem oz. madžarskem jeziku.[6]Pacient ima pravico, da je v procesu zdravljenja zaradi uresničevanja pravice do samostojnega odločanja o zdravljenju in sodelovanja v procesu zdravljenja obveščen o svojem zdravstvenem stanju in verjetnem razvoju ter posledicahbolezni/poškodbe, predlaganem zdravljenju, morebitnih tveganjih in stranskih učinkih predlaganega zdravljenja, vključno s posledicami njegove opustitve, ter morebitnih drugih možnostih zdravljenja, tudi takšnih, ki v Sloveniji niso dosegljivi ali jih ne krije obvezno zdravstveno zavarovanje. Zdravnik, ki je odgovoren za njegovo zdravljenje, mu mora vse potrebno pojasniti neposredno, obzirno, razumljivo, v celoti in pravočasno. Med zdravljenjem ima pacient pravico do sprotnega in podrobnega obveščanja o poteku zdravljenja. Obveznost zdravnika pojasniti pacientu vse relevantne vidike njegovega zdravstvenega stanja in zdravljenja imenujemo tudi pojasnila dolžnost.[7] Pacient ima poleg tega pravico vedeti, kdo ga zdravi in sodeluje pri njegovem zdravljenju (zdravstveno osebje mora na vidnem mestu imeti oznako z navedbo svojega imena in strokovnega naziva, pacientu pa se mora tudi osebno predstaviti),[8]ob odpustu iz bolnišnice pa ima pacient pravico tudi do pisnega poročila o diagnozi in zdravljenju ter do navodil za nadaljnje zdravljenje, vključno z zdravili ali medicinskimi pripomočki.[9] Pacientu se sme le izjemoma zamolčati podatke o njegovem zdravstvenem stanju, če zdravnik oceni, da bi mu takšno obvestilo povzročilo resno zdravstveno škodo, razen kadar pacient, ki je sposoben odločanja v svojo najboljšo zdravstveno korist, izrecno zahteva, da je o svojem zdravstvenem stanju popolnoma obveščen. Zdravnik mora spoštovati pacientovo zahtevo, da se mu podatki o njegovem zdravstvenem stanju ne sporočijo, razen če bi drugim grozila resna zdravstvena škoda.[10]

V zadevi II Ips 245/2001 je Vrhovno sodišče obravnavalo primer, v katerem pacientka ni bila ustrezno obveščena o svojem zdravstvenem stanju in možnostih zdravljenja. Sodišče je poudarilo pomen pojasnilne dolžnosti zdravnikov, ki morajo pacientu predhodno pojasniti vse možne metode diagnosticiranja in zdravljenja ter njihove posledice in učinke. V konkretnem primeru so zdravniki pacientki nakazali potrebo po psihiatrični pomoči, vendar z njo niso ustrezno ravnali, saj je morala sama poiskati zdravstveno pomoč v tujini. Sodišče je odločilo, da je bila pacientki povzročena škoda zaradi neizpolnitve pojasnilne dolžnosti. Kršitev pojasnilne dolžnosti se skladno z novejšo sodno prakso presoja po določbah o pogodbeni odškodninski odgovornosti. Zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti zdravnika je podana odškodninska odgovornost zdravstvene ustanove, če je pravno priznana škoda posledica uresničitve tveganja, na katero pacient ni bil opozorjen, pa bi moral biti.[11]

• Pravica do samostojnega odločanja o zdravljenju

Pacient ima pravico do samostojnega odločanja o zdravljenju, pod pogoji, ki jih določa zakon.

Pacientu, ki je sposoben odločanja o sebi, brez njegove poprejšnje svobodne in zavestne privolitve na podlagi prejetih pojasnil ni dovoljeno opraviti medicinskega posega oziroma zdravstvene obravnave, razen v primerih, ki jih določa zakon. Pacientova privolitev je potrebna tudi, kadar so med izvajanjem zdravstvene obravnave zaradi zdravstvenega izobraževanja prisotne druge osebe (npr. študentje na praksi, zdravniki specializanti ipd.), kadar gre za seznanjanja tretjih oseb z njegovo zdravstveno dokumentacijo ali sporočanje informacij o zdravstvenem stanju tretjim osebam ali v drugih primerih iz tretjega odstavka 26. člena ZPacP.

V zadevi II Ips 290/2017 je Vrhovno sodišče Republike Slovenije obravnavalo primer, v katerem je tožnica po predhodnem carskem rezu želela izbrati način poroda pri naslednjem otroku. Sodišče je poudarilo, da ima pacientka pravico aktivno sodelovati pri izbiri načina poroda, kar izhaja iz njene pravice do samostojnega odločanja o zdravljenju. To pomeni, da lahko pacientka izbere način poroda, vključno s pravico do izbire ponovnega carskega reza, čeprav bi zdravniki morda priporočali drugačen pristop. Sodišče je poudarilo, da mora biti pacientova pravica do samoodločbe spoštovana, kar vključuje tudi pravico do informirane privolitve ali zavrnitve predlaganega medicinskega posega.

Zakon sicer navaja tudi primere, pri katerih se zdravstvena obravnava lahko opravi brez pacientove privolitve, in sicer:

1. Nujni posegi (nujna medicinska pomoč);[12]
2. Posebni nenujni medicinski posegi (kadar pacient ni sposoben odločanja o sebi, zdravnik ni vedel in ni mogel vedeti, da je pacient ali druga oseba, ki po zakonu lahko da privolitev, posegu nasprotovala, privolitve v razumnem času ni bilo mogoče pridobiti, medicinski poseg oziroma zdravstvena obravnava pa bo pacientu v največjo zdravstveno korist).[13]

Pacient, ki je sposoben odločanja o sebi, ima pravico zavrniti predlagani medicinski poseg oziroma zdravstveno obravnavo, razen kadar bi to ogrozilo življenje ali huje ogrozilo zdravje drugih. Če zdravnik, ki pacienta zdravi, oceni, da je pacientova odločitev v nasprotju z njegovo najboljšo zdravstveno koristjo in bi zavrnitev lahko ogrozila njegovo življenje ali povzročila nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, mora poskusiti pacienta o tem prepričati, za pomoč zaprositi pacientove ožje družinske člane oziroma predlagati pacientu pridobitev drugega mnenja.[14] Zaradi omogočanja zdravljenja pacienta ali zaradi odprave ali obvladovanja nevarnega vedenja pacienta se lahko izvaja ukrep telesnega oviranja s pasovi, kadar je ogroženo njegovo življenje ali življenje drugih, huje ogroženo njegovo zdravje ali zdravje drugih ali s svojim ravnanjem povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim in ogrožanja ni mogoče preprečiti z drugim, blažjim ukrepom.[15]

• Pravica do upoštevanja vnaprej izražene volje

Pacient, ki je sposoben odločanja o sebi in je dopolnil 18 let starosti, ima pravico, da se upošteva njegova volja o tem, kakšne zdravstvene obravnave ne dovoljuje, če bi se znašel v položaju, ko ne bi bil sposoben dati veljavne privolitve, če:

• bi trpel za hudo boleznijo, ki bi v kratkem času vodila v smrt tudi ob ustreznem medicinskem posegu oziroma zdravstveni obravnavi in tako zdravljenje ne daje upanja na ozdravitev oziroma izboljšanja zdravja, ampak samo podaljšuje preživetje (to je za zdravnika zavezujoče),
• bi mu medicinski poseg oziroma zdravstvena obravnava podaljšala življenje v položaju, ko bo bolezen ali poškodba povzročila tako hudo invalidnost, da bo dokončno izgubil telesno ali duševno sposobnost, da bi skrbel zase (za zdravnika je to smernica pri odločanju o zdravljenju).

Vnaprej izraženo voljo je treba upoštevati, ko nastopi položaj, ki ga predvideva opredelitev in če hkrati ne obstoji utemeljen dvom, da bi pacient voljo v teh okoliščinah preklical. Izbrani osebni zdravnik in zastopnik pacientovih pravic pacienta pred izjavljanjem vnaprej izražene volje natančno poučita o pomenu in posledicah njegove odločitve. Vnaprej izražena volja mora biti dokumentirana na obrazcu iz 27. člena ZPacP. Pisno izjavo lahko pacient kadar koli s pisno izjavo spremeni ali prekliče.[16]

• Pravica do drugega mnenja

40. člen ZPacP določa, da drugo mnenje lahko na zahtevo pacienta poda zdravnik na vseh ravneh zdravstvene dejavnosti, torej tudi na primarni ravni. To je pomembno zato, ker je treba pravico do drugega mnenja razlikovati od možnosti zamenjave osebnega zdravnika, ki je navadno posledica porušenega zaupanja med zdravnikom in pacientom.[17] Zahteva za pridobitev drugega mnenja za pacienta ne sme imeti negativnih posledic pri nadaljnji zdravstveni obravnavi pri lečečem zdravniku.

Do uveljavitve zakona, ki ureja uveljavljanje pravice do drugega mnenja v mreži javne zdravstvene službe, kot določa šesti odstavek 40. člena ZPacP, velja, da se lahko pravica do drugega mnenja uveljavi največ enkrat za oceno istega zdravstvenega stanja, pred tem pa se morata pacient in njegov zdravnik pogovoriti o razlogih, namenu in potrebnosti pridobitve drugega mnenja. Pacient lahko pravico do drugega mnenja uveljavi pri izvajalcu zdravstvenih storitev, pri katerem se zdravi. Če izvajalec zdravstvenih storitev te pravice ne more zagotoviti, pacientu uveljavitev pravice zagotovi pri drugem izvajalcu zdravstvenih storitev v okviru mreže izvajalcev javne zdravstvene službe.[18]

Kaj storiti ob kršitvi pacientovih pravic?

Če pacient meni, da so bile njegove pravice kršene, lahko ukrepa na več načinov:

• Pritožba pri izvajalcu zdravstvenih storitev

Pacient lahko najprej poda pisno ali ustno pritožbo pri zdravstveni ustanovi, kjer se je zgodila kršitev (postopek z zahtevo za prvo obravnavo kršitve), ali (če prva obravnava ni uspešna) v postopku pred Komisijo Republike Slovenije za varstvo pacientovih pravic (druga obravnava kršitve pacientovih pravic). Podrobneje to ureja 14. poglavje ZPacP, več pa si lahko preberete tudi na spletni strani Ministrstva za zdravje RS.

• Zastopnik pacientovih pravic

Na zastopnika pacientovih pravic se pacient lahko obrne vedno, kadar potrebuje nasvet, pomoč ali zastopanje pri uresničevanju pravic po ZPacP. To je neodvisen organ za varstvo pacientov in deluje brezplačno. Zastopnik pacientu na primeren način svetuje o vsebini pravic, načinih in možnostih njihovega uveljavljanja v času pred ali med zdravljenjem in kadar so te kršene, daje konkretne usmeritve za uveljavljanje pravic, pacientu ponuja pomoč pri vlaganju pravnih sredstev, po pacientovem pooblastilu vlaga pravna sredstva po tem zakonu in daje predloge, pojasnila in druge izjave v imenu in v korist pacienta za hitro in uspešno razrešitev spora. Seznam zastopnikov po posameznih krajih najdete TUKAJ.

• Prijava pri Inšpektoratu RS za zdravje

V primeru hujših kršitev lahko pacient poda prijavo pri Inšpektoratu RS za zdravje, ki nadzira delo zdravstvenih ustanov in preverja skladnost z zakonodajo. Več o zdravstvenem inšpektoratu je na voljo TUKAJ.

• Sodno varstvo

Če pacient meni, da je zaradi ravnanja zdravstvenega osebja utrpel škodo, lahko vloži odškodninsko tožbo na sodišču. V takšnih primerih je priporočljivo poiskati pravno pomoč.

• Varuh človekovih pravic

V primerih sistemskih kršitev pacientovih pravic se lahko pacient obrne tudi na varuha človekovih pravic, ki spremlja stanje na področju uresničevanja pacientovih pravic in na tej podlagi zahteva od pristojnih organov, da zagotovijo pogoje in razmere za učinkovito uresničevanje ZPacP.

Sklep

Za učinkovito uresničevanje pacientovih pravic je najpomembnejše, da pacienti in zdravstveni delavci sodelujejo med seboj, se poslušajo in si pomagajo. Le z medsebojnim spoštovanjem, odprto komunikacijo in ozaveščenostjo lahko zagotovimo, da so pravice pacientov ne le zapisane v zakonih, temveč tudi vsakodnevno uresničevane v praksi.

 

Anja Kotnik, dipl. prav. (UN), mag. prof. slov.

 

[1] Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121,140,143, 47/13 – UZ148, 47/13 – UZ90,97,99, 75/16 – UZ70a in 92/21 – UZ62a.

[2] Uradni list RS, št. 15/08, 55/17, 177/20 in 100/22 – ZNUZSZS.

[3] Poleg ZPacP pacientove pravice urejajo tudi drugi zakoni, npr. Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ)  ter Zakon o zdravstveni dejavnosti (ZZDej) .

[4] 1. člen ZPacP.

[5] 6. člen – 18. člen ZPacP, 39. člen ZPacP in 41. člen ZPacP.

[6] 19. člen ZPacP.

[7] 20. člen ZPacP.

[8] 23. člen ZPacP.

[9] 24. člen ZPacP.

[10] 22. člen ZPacP.

[11] VSL Sodba I Cp 2257/2017 s 23. 5. 2018.

[12] 28. člen ZPacP.

[13] 29. člen ZPacP.

[14] 30. člen ZPacP.

[15] 31.a člen ZPacP.

[16] 34. člen ZPacP.

[17] https://www.uradni-list.si/novice/pogled/kako-uveljaviti-pravico-do-drugega-mnenja (dostop 8. 4. 2025).

[18] 40. člen ZPacP (Uradni list RS, št. 15/08).