Delovna razmerja ureja Zakon o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1), ki delovno razmerje v 4. členu opredeljuje kot razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organizirani delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Ti kriteriji predstavljajo elemente delovnega razmerja, ki so bistveni za razlikovanje delovnega razmerja od drugih pogodbenih razmerij, da lahko govorimo o delovnem razmerju, pa morajo biti podani kumulativno. V skladu s 13. členom ZDR-1 se namreč delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, če obstajajo elementi delovnega razmerja, v primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem, pa se na podlagi 18. člena ZDR-1 domneva, da delovno razmerje obstaja, če so ti elementi podani.
Po mnenju sodišča,[1] gre za prikrito delovno razmerje v primeru, če se razmerje med delavcem in delodajalcem navzven prikazuje drugače, kot je v resnici, z namenom izničenja ali zmanjšanja zaščite, ki se zagotavlja delavcem oziroma zaradi izogibanja plačila davkov in prispevkov. ZDR-1 ureja samo delovna razmerja, to so razmerja, ki se sklenejo s pogodbo o zaposlitvi, in ne tudi drugih pogodbenih razmerij, na podlagi katerih se delo lahko opravlja. To pa pomeni, da osebe, ki delo opravljajo na podlagi katere druge pogodbe, praviloma nimajo pravic, ki jih zagotavlja ZDR-1 osebam, ki delo opravljajo na podlagi pogodbe o zaposlitvi.
V praksi se kot oblike pogodbenih razmerij, ki največkrat predstavljajo prikrito delovno razmerje pojavljajo predvsem: (1) podjemna pogodba oziroma pogodba o delu, (2) poslovno sodelovanje s samozaposleno osebo, (3) dijaško in študentsko delo.